Hipokratov gordijski vozel

Krizno izkušnjo Grčije je od daleč opazoval ves svet. Finančne injekcije iz evropskega prostora so bile dobrodošle, a ne čudežne; ne nazadnje so, vedno znova, sprožile nadaljnja (samo)spraševanja, katera država utegne slediti fiasku, ki je grško prebivalstvo prignal do roba in čez.

V zadnjih treh letih so v Grčiji izvedli reforme, za katere bi države v normalnih okoliščinah potrebovale tudi tri desetletja. Toda reforme, ki so jim vdihnili življenje, so dobile prepoznaven pečat, zaznamovan s pomanjkanjem časa in sredstev. V tem času je namreč stopnja brezposelnosti dobila nedopustne, nesprejemljive razsežnosti. Brez službe je že približno 30 odstotkov ljudi, mladih več kot polovica. Dostopnost do zdravstvenih storitev je slaba. V državi, ki je še pred časom imela eno izmed najnižjih stopenj samomorilnosti na svetu, v zadnjem času 4000 ljudi ni videlo več pravega izhoda iz krize, zato so posegli po svojem življenju.

Kako najti pravo rešitev za izhod iz navidezno tako brezizhodnega položaja, kako ukrepati, kako pomagati? V času antične Grčije je Aleksander Veliki težave rešil tako, da je s svojim mečem presekal gordijski vozel. Danes ni več tako preprosto, meni grški zdravstveni minister Spyridon-Adonis Georgiades, ki krize ne vidi kot nekaj prehodnega, ampak kot novo resničnost, s katero se je treba sprijazniti. Le kako bi se na takšno resničnost, ki pušča neizbrisen odtis v življenjih in na zdravju njegovih sodobnikov, odzval Hipokrat, čigar korenine izvirajo prav v Grčiji?

Zastopniki Hipokrata v tisoč in eni izvedbi, najsi bodo to zdravstveni politiki, zaposleni v zdravstvu, raziskovalci, predstavniki zdravstvenih blagajn, evropskega parlamenta in evropske komisije, oblikovalci razvojnih vizij in njihovi uresničevalci, zagovorniki pacientov in njihovih pravic, advokati primerov dobrih praks in sistemov, ki stojijo na trdnih temeljih, so se tudi letos srečali v avtrijskem Bad Hofasteinu. Pred nekaj dnevi. Na Evropskem zdravstvenem forumu Gastein (EHFG), ki pomaga pri oblikovanju in udejanjanju izboljšav v zdravstvenih sistemih po Evropi pa tudi na drugih celinah. Čeprav je bila tudi tokrat predstavljena paleta različnih zdravstvenih sistemov, ki se spoprijemajo z istovrstnimi, a vendarle (finančno in organizacijsko) nadvse različnimi težavami, je bilo skupno sporočilo v resnici enako.

Vsaka od držav bi morala zbrati toliko moči in razuma, da bi zavrgla zmoto prejšnjega stoletja, po kateri so (bile) naložbe v zdravje vedno znova razumljene kot strošek. Prav zaradi tega je še danes za preventivo – ta bi, zastavljena pravilno in celovito, pomagala rešiti ogromno življenj in preprečiti vrsto težkih bolezni – namenjenega le tri odstotke zdravstvenega denarja. In to kljub dokazom, da skrhano zdravje vodi v (dolgotrajni) absentizem – na ta račun družba izgubi od tri do šest odstotkov delovnega časa, posledično so močno opešane tudi razvojne zmogljivosti – in v izgubo službe (v desetih odstotkih iz zdravstvenih razlogov).

Države bodo morale spremeniti pogled na zdravje, tudi na skrb zanj. Zdravstveni resor bo preprosto moral dobiti pomembnejšo vlogo v vladnem konglomeratu političnih in socialnih idej – če naj bi države znova postale socialne, družbe pa cvetoče. Za Slovenijo je zelo zgovoren že bežen pogled čez mejo, na avstrijsko stran, kjer so pomen te bivanjske razsežnosti dognali in ga tudi priznali že pred časom. Zato so, čeprav smo si na neki ravni blizu, tudi že tako daleč pred nami.