Tiskane izdaje
Francoski nacionalni konvent je v času francoske revolucije dokaj hitro poskrbel za to, da so se revolucionarji znebili suspendiranega kralja Ludvika šestnajstega Francoskega: 11. decembra leta 1792 se je zoper njega začelo sojenje zaradi veleizdaje, med katerim je takratni tožilec Maximilien Robespierre dejal "Kralj mora umreti, da država lahko živi!", 21. januarja 1793 pa so mu z giljotino že odrobili glavo. Sicer je med hitrim sojenjem imel celo zagovornika, a glede na prevratniško vrenje v takratni Franciji je bil izid znan že vnaprej in bi utegnil biti, če bi ga ocenjevali z očmi sodobnega prava in sodne prakse, zelo vprašljiv. Pa se v 223 letih od takrat pa do danes ni nihče odločil, da bi obnovil postopek in usmrčenega kralja morda rehabilitiral na podlagi sedanjih pravnih norm.
Še bolj vprašljiva je bila leto pozneje v isti državi usmrtitev tožilca Robespierra: po sporu z Nacionalnim Konventom so ga namreč skupaj z nekaj drugimi somišljeniki na pariškem Trgu revolucije obglavili kar brez sojenja. Res je svojo moč začel zlorabljati v smeri vse trše diktature in tiranije, pri tem je poskušal uveljaviti zakon, po katerem bi revolucionarne oblasti lahko usmrtile vsakogar, za katerega bi samo posumili, da nasprotuje novi francoski republiki, toda pošteno sojenje bi si vendarle zaslužil. Pa se tudi zoper to pomanjkljivost nihče v Franciji doslej ni obregnil in Robespierra ni nihče poskušal rehabilitirati.
Proces zoper stmoglavljenega romuskega samodržca Ceausescuja je na božični dan leta 1989 trajal samo dve uri. Tajno sodišče Sveta fronte za narodno osvoboditev ga je skupaj z ženo zaradi zločinov zoper človečnost obsodilo na smrt. Med dveurnim sojenjem je bilo verjetno malo časa za predstavitev dokazov zoper njiju, še manj časa je verjetno bilo za obrambo. Še isti dan so ju ustrelili. In nihče se doslej ni lotil dokazovanja, da je bilo sojenje nepravično.
Morda so bili Ludvik XVI, Robespierre in Ceausescu prepomembna imena, da bi si kdo upal s prstom pokazati na pravne pomanjkljivosti, Morda pa Francozi in Romuni samo razumejo zgodovinske okoliščine, v katerih so ti postopki potekali in zato ne drezajo vanje.
Ferdinand Lidvay Hartner zgoraj naštetim po pomembnosti in dejanjih ne seže niti do kolen. Enak je bil le princip, po katerem je bil obsojen na smrt in zaplembo premoženja. V majhnem Prekmurju je med obema svetovnima vojnama vendarle bil eden najpomembnejših krojilcev usod in tudi njegovo početje je pripomoglo k trpljenju mnogih. Že po njegovem begu leta 1945 ga je vojaško sodišče na hitrem sojenju obsodilo zaradi "kaznivih dejanj aktivnega sodelovanja in pomaganja okupatorju, pripadništva terorističnim in oboroženim formacijam okupatorja in ovaduštva."
Dobrega pol stoletja pozneje so naša sodišča sodbo zoper njega razveljavila zaradi postopkovnih pomanjkljivosti in ne zato, ker bi ugotovila, da je bil nedolžen. Pri nas za razliko od Francozov in Romunov očitno ne razumemo okoliščin, v katerem so se določene reči dogajale.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
