Tiskane izdaje
Jutri je prvi šolski dan. Otroci in tisti malo starejši zvedavi srednješolci bodo seveda drug drugemu prenašali vtise brezskrbnih poletnih dni, a jim bodo misli in besede uhajale tudi k prihajajočim jesensko-zimskim mesecem. Vsaj na Jesenicah, naj si gre za katerokoli od treh osnovnih šol, gimnazijo ali srednjo šolo, bi moral biti scenarij pogovorov vsaj med fantovsko druščino vedno znova enak – kaj je novega pri hokeju, kdo ima že sezonsko vstopnico, kdaj se bomo prvič zbrali na stari tribuni v Podmežakli, kakšno je moštvo, bomo na koncu spet imeli šampionsko zvezdico?
Vprašanja, razprave, prve stave si kar sledijo. Da, natančno tako je bilo nekaj zadnjih desetletij, če ne prej pa od tistega hladnega zimskega dne 1957, ko so železarji iz Beograda prinesli svoj prvi pokal za naslov državnih prvakov. Resnična pravljica se je nato nadaljevala neprekinjenih 15 let, slovenski prostor je dobil imeniten športni prestiž med Gorenjci in Ljubljančani, iz »mesta rdečega prahu« je več let prihajalo jedro državnih reprezentantov, Jesenice so bile prvi tuji klub, ki so se jim odprla vrata vstopa v zanimivo in odmevno avstrijsko prvenstvo, v ledeni Podmežakli se je učil mojstrstva na ledu prvi Slovenec s prestižnim Stanleyjevim pokalom Anže Kopitar.
Nato pa je napočil petek, 31. avgusta 2012. Za Jesenice bo omenjeni datum ostal zapisan še precej bolj kot tisti stereotipni petki z oznako »trinajst«. Moštvo, ki je prvo iz tujine vstopilo v močno avstrijsko tekmovanje (jeseni 2006), je po vseh zapletih, zgrešenih potezah in pasteh povečujočih se denarnih dolgov, izstopilo iz druge lige pri sosedih, ki je zaradi krize ponujala vmesno pot obstoja in nato morda čez leto ali dve spet možnost za vrnitev v elitni klubski razred. A zgodbe je konec in na Jesenicah prvič v 64 letih obstoja kluba ne bo članskega moštva!
Če pa še ne bi bilo ambicioznega podžupana Mihe Rebolja, več let reprezentanta in nekoč s Sparto v Pragi prvaka češke extralige, bi bil negotov še obstoj mlajših selekcij in tako bi čez noč izginil klub, ki je ime kraja ponesel daleč čez meje, privržence pa ohranjal po vseh slovenskih regijah.
Jesenice zaradi svojega industrijskega značaja pač ne privabljajo turistov kot bližnja Bled ali Kranjska Gora, ob omembi kraja bo vsak pomislil na železarstvo in hokej. Več let sta si podajala roke, neuklonljivi jeklarski duh utelešala bodisi ob vročih plavžih bodisi na ledeni ploskvi. Zdaj pa se hokejska zgodba, vsaj ko gre za najodmevnejši članski razred, sesuva, edino upanje ponuja še zagnanost omenjene Reboljeve selekcije, pred katero je štart v novi avstrijski ligi za igralce do 20 let. Mladih hokejistov je na Jesenicah dovolj, a čez noč so ostali brez vzornikov, na začetku omenjenim šolarjem je nekdo ukradel sanje. Igralci, ki so s trenerjem Romanom Pristovim vestno vadili za sezono, pa so ostali pred zaprtimi vrati! Nekateri si bodo poiskali nove delodajalce (Matevž Erman in Jaka Ankerst sta od včeraj že ljubljanska zmaja), drugi bodo morali prekiniti športno pot. Krivci – precej se jih je nakopičilo v zadnjih letih – bodo morali odgovarjati, če pa je že kaj svetlega pri ukinitvi udarnega moštva, je spoznanje, da je napočil čas iskrenih pogledov in novih temeljev. Bolje je bilo zdaj prekiniti zgodbo kot pa z mukami sredi sezone. Utrdba je podrta, klub veličastne zgodovine bo pač začel novo pot. Brez fig v žepu in neuresničenih obljub.
