Tiskane izdaje
Kakšen preobrat! Evropa očitno potrebuje svežo kri, sicer se bo povsem usmradila. Živeli, begunci, azilanti, ali pa kar tako migranti! Samo nekaj tisoč vas je bilo dovolj, pa se je v Evropi čez noč vse obrnilo na glavo. A morali so priti tisti pravi, ki si drznejo peš ubrati brutalno balkansko pot, kjer je prišleke, vsaj na Madžarskem ali v Makedoniji, še vedno dovoljeno mlatit z gumijevkami, škropiti s solzilcem in zapirati, in ne tisti ubogi desettisoči nesrečnežev, ki se anonimno utopijo sredi Sredozemlja in jih kamere še posneti ne morejo, dokler morje samo ne naplavi kakšnega tragičnega trupelca.
Hvala, begunci. Predramili ste Evropo. Oglasil se je celo sam predsednik evropske komisije in vsem Evropejcem povedal, da je z Evropo »nekaj hudo narobe«. Kajti v EU nam »ne manjka samo Evrope, manjka nam tudi Unije«, je dejal. Potem pa se je oklenil Solidarnosti, ki da je od vsega najbolj primanjkuje, in je bila rdeča nit njegovega govora. Mediji so ga takoj »gor in v čisla vzeli«, skoraj nihče pa ni opazil, da je prvi evropski birokrat zgolj spretno pristavil lonček pod nemško kanclerko, s katere sta se ta teden tako obilno cedila med in mleko, da so se celo nemški mediji čudili, kako se ji je iz »fürerke«, ki je z zategovanjem pasu spravila na beraško palico pol Evrope, čez noč uspelo preleviti v »begunsko sveto Johano«, ki sta je samo usmiljenje in solidarnost.
Je gospoda Junckerja, ki je vendarle predsednik evropske vlade, dolge mesece in leta krize kdo morda slišali reči kakšno krepko o evropski solidarnosti, ko sta Angela Merkel in Wolfgang Schäuble tako privijala Grčijo, da je bilo še IMF sram, in sta desettisoče Grkov spravila na cesto, da so brez plač in strehe nad glavo kot begunci v lastni državi bivakirali po parkih in peronih? Ker niti za vlak do Hamburga niso več imeli, kaj šele za taksi iz Madžarske do Münchna.
Še enkrat, hvala, begunci. Evropa je z vašim prihodom, z vašo bedo, pogumom in mladostno pripravljenostjo tvegati vse, končno znova odkrila tisto, česar ji je že leta katastrofalno primanjkovalo zaradi podivjanega neoliberalizma, nacionalnih egoizmov, apatije, vzpona desničarskih skrajnežev in politikov brez vizije. Odkrila je Solidarnost. Nemci obljubljajo, da bodo za begunce zgradili do 300 tisoč stanovanj, da jih bodo šolali, jim dali službe in jih enakopravno vključili v skupnost. Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi Evropa zmogla kaj takega narediti za 60 odstotkov brezposelnih mladih Grkov, Špancev, Portugalcev...? Ostala bi Evropa in ostala bi Unija. V krizo zabredle članice bi se veliko hitreje pobrale in EU bi danes z lahkoto solidarno sprejela še veliko več beguncev. Spremenili bi se celo tisti zadrti slovenski politiki, ki so jih bila še včeraj polna usta »lenih Grkov« in zaukazanega šparanja, zdaj pa Bruslju zagotavljajo, da imamo v državi, kjer pod pragom revščine živi že najmanj dvesto tisoč Slovencev, ki jih preživljajo humanitarne organizacije in prostovoljci, na lepem dovolj stanovanj in hrane tudi za več tisoč nesrečnih prišlekov. Kar je seveda lepo. In hvale vredno. Če ne bi bilo beguncev, bi si jih bilo pametno izmisliti. Ker nam očitno v vseh pogledih koristijo.
Vsaj dokler kamere ne ugasnejo (in v tem je skrita vse prevečkrat pozabljena družbena moč s kapitalom vse bolj zlizanih medijev!), bo v Evropi trajal čudoviti preblisk, da človečnost še ni povsem izumrla. Potem pa bo hitro spet vse po starem.
