Tiskane izdaje
Najbolj sveži športni upokojenec in zlati olimpijec Primož Kozmus je priznal, da brez politične podpore – leve ali desne opcije – bržčas ne bi dosegel tega, kar je. Dosegel pa je največ, kar je lahko. Priznanje brežiškega olimpionika pravzaprav ni bilo presenetljivo. Seveda ni bil edini, ki je lahko z občutno pomočjo političnih botrov dosanjal svoje športne sanje, tudi najslavnejša in največja slovenska športnica Tina Maze je v najbolj kritičnem obdobju svoje kariere potrebovala veter vladajoče politike v hrbet. Ali ste na primer privrženci vijoličastih prepričani, da bi bilo sanacijo NK Maribor mogoče izpeljati brez politične podpore in pomoči podjetij z večinskim državnim lastniškim deležem?
V biografiji je legendarni kolesarski trener Franc Hvasti priznal, da je pri izbiri trase ene od etap slovitega Gira dobil prijazen in jasen namig bivšega predsednika Milana Kučana, da bi je morali speljati čez Tromostovje. Silni športni aktivizem razganja tudi zdajšnjega predsednika države Boruta Pahorja, ki s slovensko trobojnico maha, kjerkoli se pojavi. Pojavlja pa se domala na vseh možnih tekmah in tudi »pasjih procesijah«. A zdajšnji predsednik pooseblja ideal politika in navijača v športu!
Naveza politike in športa v tem desetletju doživlja naravni zasuk. Narekujeta ga predvsem gospodarska kriza in pomanjkanje denarja, zaradi česar se le še najbolj predrzni upajo s svojim vplivom in močjo tok denarja preusmeriti tja, kamor želijo. V mislih imam javni denar iz državnih podjetij, ki še vedno v veliki meri ustvarja javno mnenje in moč ter predvsem navidezno priljubljenost posamezne panoge. Pri čemer pa je tudi vidno, da so glavne vloge na tekmovališčih prevzeli lokalni veljaki in vplivneži na občinskih ravneh. Kakršna sta, na primer, ljubljanski ali koprski župan. Prav uspešna še nista.
S svojo nadpovprečno in razvejeno športno razvitostjo med Slovenci vlada prepričanje o Sloveniji kot državi, kjer se rojevajo po svetu silno uspešni in prepoznavni junaki. Da so prav oni resnični ambasadorji male države. Tej tezi je pravzaprav težko oporekati, o njej pa je mogoče polemizirati, pri čemer je treba biti realist glede dejanskih učinkov. Mantro o prepoznavnosti slovenskega športa in športnikov širijo predvsem tisti, ki se gibljejo »med svojimi«. Smučarski del navdušencev bo na primer zatrdil, da je Slovenija zelo prepoznavna med tujimi smučarskimi navijači, rokometni pa, kako da ob zmagah zdaj kar nenadoma vsi poznajo Slovenijo. Podobno prepričanje gojijo tudi drugi.
Ujetniki te igre zainteresiranih so praviloma tudi politika in politiki. Resda nikoli ne bodo izginili iz športa, toda njihova vloga se bo izrazito minimalizirala takrat, ko bodo tekmovalni šport tudi pri nas pretežno plačevali premožnejši ljudje z zasebnim kapitalom. Ko bodo, se bo močno spremenil – selekcioniral – tudi slovenski zemljevid priljubljenih in privilegiranih panog. Na bolje, pa čeprav bo vrhunskih športnikov manj.
