Improvizacije v turistični sezoni desetletja

To je turistična sezona desetletja, pravijo nekateri­ slovenski turistični delavci po analizi rezultatov prvih sedmih mesecev letine in optimističnih napovedih za jesen. Podatki so ­razveseljivi in dokazujejo, da nekateri v turizmu vendarle garajo. Tisti, ki te peklensko vroče dni vzdržijo za štedilniki, strežejo gostom, pospravljajo sobe, vodijo turiste ..., najbolje vedo, kako trda in občutljiva hkrati je turistična skorja kruha. Zato se je uspehom treba kdaj tudi prikloniti.

Komur zdaj ne žvenketajo cekini, naj pozabi na turizem. Niso krivi »slabi gostje«, kriv je sam, njegova slaba ponudba. Dober obisk nekaterih naših paradnih konj (Ljubljane in Postojnske jame, na primer) je res sad sistematičnega dela in vlaganja. O preštevilnih krajih, celo obmorskih, pa bi vseeno težko trdili, da vedo, kako se turizmu zares streže. Indeksom navkljub. Ti so v dobršni meri posledica starih zaslug in drugih okoliščin, na katere lokalni strategi nimajo ravno ključnega vpliva. Podobno velja tudi za državo.

Letošnji trije dodatni milijoni evrov za promocijo so bili sicer dobrodošli, težko pa bi sprejeli tezo, da so poglavitni razlog rekordov. Ali pa, da so rekordi zato, ker je pred nekaj dnevi končno (brez ugotavljanja odgovornosti za njeno ukinitev) spet zaživela STO. Turistov je letos več predvsem zato, ker jih je bilo lani zaradi katastrofalno slabega vremena manj (lani smo beležili ničelno rast prenočitev). Drugi razlog je boljši gospodarski položaj dela evropskih držav. Nekaj je k večji prepoznavnosti Slovenije res prispeval tudi njen odločnejši nastop na trgu, verjetno tudi na Expu. A Expu vseeno ne kaže pripisovati prevelike vloge, saj zaznavajo izjemno turistično rast tudi sosedje Hrvati, ki jih na svetovni razstavi sploh ni, denimo.

Premalo upoštevamo vsakoletno spontano in težko predvidljivo prerazporejanje turističnih tokov zaradi političnih in gospodarskih razmer po svetu: nemiri, ki se kažejo tudi v konkurenčnih Turčiji, Egiptu, Tuniziji ..., velike gospodarske težave Grčije, invazija beguncev iz revnih držav ... K drugačnim tokovom svetovnih popotniških rek prispevajo tudi vse bolj zapletena in naporna, zaradi razvrednotenega evra predvsem dražja letalska potovanja v čezmorske cilje. To sili Evropejce k ponovnemu vračanju v bližnje (z avtomobili dosegljive) turistične kraje. Poceni evro hkrati vleče v Evropo več tujcev z drugih celin.

V Portorožu deloma tudi na ta račun pravzaprav niti ne občutijo velike izgube ruskega trga. Namesto Rusov so prišli drugi (bogati) vzhodnjaki. Največje portoroško presenečenje sezone so lepe (beri visoke) cene, ki jih sredi sezone dosegajo v boljših hotelih. Spletni portali so Hotele Bernardin samo za prenočitev v sobah s petimi zvezdicami ponujali po 300 evrov, v Kempinskem Palaceu pa celo po 900 evrov. Paradoksalno pri doseženih višjih cenah je, da jih dosegajo v letu, ko so hotelirji investirali rekordno malo v izboljšavo svoje ponudbe. In v letu, ko lastništvo teh hotelov razprodajajo za drobiž. Hkrati so naši največji turistični sistemi poslovno izžeti, turistični delavci slabo plačani.

Tu se slavospevi sezoni desetletja končajo. V takih razmerah in ob tako nizki investicijski stopnji so ugodne cene na vrhuncu sezone samo izjema, ki potrjuje pravilo, da slovenskemu turizmu v preveliki meri vladajo naključje in improvizacija, predvsem pa tretji (denimo špekulativni, bančni, nepremičninski ...) interesi.

Povečevanje prepoznavnosti je in mora biti pomemben strateški turistični cilj, toda najmanj hkrati, pravzaprav še pred promocijo, bi morali skrbeti za temeljno: kakovosten turistični proizvod. Le kako ga doseči brez vlaganj v izboljšave, brez primernih komunikacij, varnosti, posebnosti? Kaj pomaga promocija, če ni dostopnih vizumov, kaj dobri produkti (dobre ribje jedi v Piranu), če smo s togo zastavljenimi vinjetami tako neprijazni? Slovenski turizem marsikje ponuja infrastrukturo še iz časov Jugoslavije ali pa še tisto zapira (vlečnice, kopališča ...). Kakšen smisel ima pri takšni zarjaveli ponudbi prvovrstna promocija?!

Turizem je zapleten in kompleksen sistem, ki ga še v najbolj razviti (piranski) turistični občini ne upoštevajo. Odločujoči turizma ne razumejo kot sistem, ampak kot brezkompromisno uveljavljanje posamičnih interesov. V takem lahko denimo država enim turističnim krajem podarja golf igrišča, drugim pa ga po nobeni viži ne privošči.

Sezona desetletja je nevarna, ker se bo zelo hitro našel državni uradnik, ki bo rekel, da za promocijo Slovenije sploh ni potrebnih tistih 20 milijonov evrov, kolikor bi jih morala za prepoznavnost minimalno nameniti resnejša turistična država s podobnimi ambicijami in turističnimi izhodišči (in jih je nedavno spet napovedal gospodarski minister). Po takem poletju se bo prav gotovo našel kdo, ki bo rekel, da gre slovenskemu turizmu celo bolje z manj vlaganji, z razprodajo izropanih hotelov, z vse tesnejšimi in nevarnimi cestami ... in s čisto improvizacijo.