Tiskane izdaje
Mladi Egipčani, siti medijske cenzure, brezposelnosti, revščine in dolgoletne diktature predsednika Hosnija Mubaraka, so na spletnih forumih in družabnih omrežjih srečevali somišljenike ter ustanavljali skupine, ki jih je povezovala želja po demokratičnih spremembah. Ko je postalo nezadovoljstvo premočno, da bi ga lahko zadržale meje elektronskega sveta, so se mladi internetniki 25. januarja preselili na ulice glavnega mesta. Njihov zgled je pritegnil še druge prebivalce in sprožil množične proteste, ki so v nekaj tednih končali Mubarakovo vladavino. Pod težo interneta se je sesedla še ena nedemokratična oblast.
»Ali je bila to internetna revolucija?« je novinar ameriške televizijske mreže CNN Ivan Watson pred dvema tednoma vprašal egiptovskega spletnega aktivista Waela Ghonima, ko ga je tajna policija izpustila po enajstih dneh zasliševanja. Vsekakor, je pritrdil sogovornik. Če hočete osvoboditi ljudi, jim morate omogočiti dostop do svetovnega spleta. Tako lahko mladi prisluhnejo nepristranskim medijem, izvedo resnico o državi, v kateri živijo, in spoznajo zunanji svet. Internet nam je omogočil komunikacijo, povezovanje in sodelovanje. »Zato je zame egiptovska revolucija predvsem internetna revolucija, revolucija 2.0,« je odločno zatrdil Ghonim.
Medijski prispevki, kakršnega sta pripravila Watson in Ghonim, so v zadnjem desetletju postali nepogrešljivi spremljevalci »internetnih revolucij« - blogerske revolucije v Južni Koreji leta 2002, revolucije twitter v Moldaviji in Iranu leta 2009 ter lanske internetne revolucije v Tuniziji. Njihovo sporočilo je enotno: zaradi interneta in spletnih družabnih omrežij je danes bistveno lažje mobilizirati ljudstvo in se znebiti tiranskih vladarjev. Ker je internet že po svoji naravi svoboden in odprt medij, ga avtoritarni režimi ne morejo nadzirati tako temeljito kot tradicionalne medije. Osvoboditeljski potenciali interneta pa bodo prej ali slej odpravili nedemokratične režime po vsem svetu, saj se (mladi) uporabniki interneta vse bolj zavedajo zunanjega sveta, zato bodo tudi v svojih državah zahtevali svobodo izražanja, politični pluralizem in boljše življenjske razmere.
Je res tako preprosto? Marko Papic in Sean Noonan, ki sta za svetovalno družbo Stratfor pripravila analizo uporabe interneta med egiptovskimi protesti, sta v začetku meseca zapisala, da je bila vloga komunikacijskih tehnologij v dosedanjih internetnih revolucijah v resnici bistveno manjša, kot se je zdelo med samim dogajanjem. Podobno velja tudi za Egipt, kjer predstave o množičnem mobilizacijskem potencialu komunikacijskih tehnologij razblini že nekaj preprostih številk. Mobilno telefonijo v državi uporablja dobrih 40 odstotkov prebivalstva. Dostop do interneta ima približno 15 odstotkov ljudi - predvsem študentov in urbanih pripadnikov višjega srednjega razreda -, osebni računalnik pa najdemo le v majhnem odstotku egiptovskih gospodinjstev. Milijonski protivladni protesti zato ne bi bili mogoči brez truda terenskih aktivistov, ki so mobilizirali prebivalce revnejših mestnih predelov, sta prepričana Papic in Noonan. Prav tako se revolucije ne morejo zgoditi brez dolgotrajnega nezadovoljstva velike večine prebivalstva zaradi slabih življenjskih razmer, saj se po elektronskem in fizičnem svetu vsak dan zvrsti na tisoče večjih in manjših protestov, ki nimajo nikakršnih vidnejših posledic - ne glede na ideje in pobude, ki jih zagovarjajo, ali tehnologije, prek katerih se širijo.
Predstav o internetnosti nedavnih revolucij v severni Afriki ne krepi le slabo poznavanje dejanskih političnih, socialnih in gospodarskih razmer v državah, kjer so se zgodile internetne vstaje, temveč tudi pretirano zanašanje zahodnih medijev na lokalne spletne vire. Odvisnost od vsebin, ki se širijo prek blogov, twitterja in družabnih omrežij, je posledica nenehnega klestenja stroškov, zaradi katerega je v zadnjih dvajsetih letih velika večina »globalnih« medijev in tiskovnih agencij ukinila afriška dopisništva. Redki dopisniki morajo pokrivati vse večja območja (Bližnji vzhod, severno Afriko ...), zato težko ohranjajo pregled nad razmerami v posameznih državah. Neizkušeni ali pomanjkljivo pripravljeni poročevalci, ki jih medijske hiše priložnostno pošljejo na »krizna območja«, pa svoje sogovornike praviloma iščejo na svetovnem spletu, kjer najdejo predvsem moške pripadnike izobražene, angleško govoreče manjšine, med katero sodi tudi Vael Gonim - slučajno tudi vodja marketinga za Bližnji vzhod in severno Afriko pri spletnem velikanu Googlu.
Gonimovo službovanje pri Googlu sicer ne pomeni, da njegov aktivizem ni iskren ali da je nezasluženo postal eden izmed glavnih obrazov revolucije, ki dolgo ni imela vidnejšega javnega govornika. Vprašanje pa je, ali je mogoče stališča poklicnega prodajalca internetne ideologije in pripadnika zelo specifične družbene manjšine tako zlahka posplošiti na večino tistih, ki so na ulicah Kaira zahtevali Mubarakov odstop. Prav tako je težko določiti, koga je v intervjujih za ameriško televizijo sploh nagovarjal Gonim - egiptovske protestnike ali zahodne opazovalce dogajanja -, saj so že kritiki moldavske in iranske revolucije twitter opozarjali, da spletna komunikacija ni bila namenjena predvsem domači javnosti, ampak so jo spletni aktivisti izrabljali zlasti za doseganje učinka pri tujih medijih. Zato so jim domači komentatorji upravičeno očitali nereprezentativnost ali celo netransparentnost, saj so se za navidezno spontanostjo spletnih gibanj pogosto skrivale dobro organizirane opozicijske politične skupine ali predstavniki nadnacionalnih interesnih in verskih združenj.
Kljub številnim kritičnim pomislekom pa vsaka nova internetna revolucija pokaže, da nasprotna dejstva in pretekle analize prav nič ne zmanjšajo moči internetne mitologije. Podobe iranskih, moldavskih, tunizijskih in egiptovskih internetnih revolucionarjev, ki z močjo tipkovnic, mobilnih telefonov in ulice rušijo domače diktatorje, ostajajo izjemno privlačne za zahodne medije in njihova občinstva.
Razlogov za to privlačnost je več. Poudarjanje internetnosti arabskih protestov pomaga spregledati prave družbene in politične razloge za revolucijo, v katerih bi se lahko nevarno prepoznali tudi številni prebivalci zahodnih demokracij: brezposelnost, revščino in občutek nemoči. Medijsko odmevni »uspehi« internetnih aktivistov pomagajo krepiti naivno prepričanje zahodnih ideologov tehnodružbenega napredka, da bodo nove tehnologije odpravile nekatere največje zagate sodobnih družb: krizo predstavniške demokracije, naraščajočo družbeno neenakost in posledice zahodnjaškega (neo)kolonializma. Hkrati mladi arabski internetniki obujajo nostalgične spomine pri marsikaterem zahodnem politiku, profesorju, komentatorju in intelektualcu, ki je doživel študentske revolucije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in enako zagretost že dolgo pogreša pri pasivni domači mladini. Izobraženi, v razumljivem jeziku govoreči obrazi pa pri zahodnih gledalcih vzbujajo dober občutek, da tudi v tujih kulturah obstajajo čisto normalni ljudje, s katerimi se je mogoče pogovarjati, z njimi poslovati ali pri njih preživeti prijetne počitnice. Kar je veljalo tudi za zahodu prijazne diktatorje, proti katerim so se uprli Egipčani in Tunizijci.
Vzdrževanje pozitivnih internetnih mitov pa je pomembno tudi zato, ker nazorni medijski prikazi demokratične moči novih tehnologij odvrnejo misli od spoznanja, da take internetne revolucije na zahodu in v tehnološko razvitih azijskih družbah morda kmalu ne bodo več mogoče. Komercialni interesi, strah pred terorizmom in razmah zaprtih internetnih skupnosti so komunikacijskim tehnologijam odvzeli večino revolucionarnega potenciala in jih ponekod že spremenili v učinkovito orodje družbenega nadzora (Singapur, Kitajska ...). Zgražanje nad egiptovskimi oblastmi, ki so za dva dneva izključile internetne povezave, ne bo nikoli doletelo ameriških zakonodajalcev, ki proučujejo pravne možnosti za uzakonitev glavnega internetnega stikala, s katerim bodo lahko v »nujnih primerih« ugasnili svetovni splet. Svarila protiglobalističnih aktivistov in kitajskih političnih oporečnikov, da se morajo zaradi vse močnejšega nadzora praktično odreči elektronskim komunikacijam, če hočejo izmenjevati kritične ideje ali pripraviti proteste, pa kažejo, da bodo morali tudi prihodnji revolucionarji zelo dobro poznati veščine in strategije, ki so jih razvili njihovi predinternetni predhodniki.
Ne le tistih, kako spraviti ljudi na ulice. Ta korak ostaja razmeroma preprost. Pravi izzivi nastopijo, ko medijski del revolucije mine in je treba znova postaviti družbo. Ne samo na facebooku.
