Inženirji brez pištole na sencih

Trenutna oblast je dialog z ljudstvom zamenjala s konfliktom, celo s sovražnostjo.

Objavljeno
21. april 2012 21.36
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Solkanski most je s svojim 85 metrov dolgim glavnim lokom največji kamniti železniški most na svetu. V mostogradnji je bil dotlej največji dosežek inženirske znanosti (in natančnosti). Vanj je vgrajenih nekaj tisoč blokov iz kamna (kamnolom Cava Romana, Nabrežina), ki so bili kajpak vsi oštevilčeni.

Če smo prav sešteli, so samo za zidanje glavnega loka porabili 1941 kvadrov, ki se naslanjajo drug na drugega in tako »visijo« nad Sočo samo zaradi fizikalnih zakonitosti in inženirske genialnosti. Zaradi temperaturnih nihanj in nehotenih dodatnih napetosti so ga, navzlic kamnu kot pojmu trdosti, sprojektirali tako, da je pravzaprav elastičen. Ni monolit.

Zato je verjetno za lase privlečena pripoved, da si je glavni inženir (morda R. Jaussner ali I. Örley) ob prvem prevozu vlaka čez most držal pištolo, naslonjeno na sence. Gorazd Humar, strokovnjak za mostove in predore ter pisec številnih knjig, meni, da neposrednega motiva za to dejanje ne vidi, saj je ta velika gradnja nastala na podlagi podrobnih študij in številnih izkušenj, prav nič ni bilo prepuščeno naključju. »Če pa je kdo od odgovornih inženirjev držal naperjeno pištolo na sencih, je bil to po mojem mnenju nič drugega kot poseben in za tisti čas svojstveno izražen inženirski čut odgovornosti za lastno delo,« piše Humar.

So takšni tudi novodobni mostrograditelji v Sloveniji? So prav tako v špici inženirske znanosti in pedantnosti, predvsem pa profesionalne odgovornosti? So pripravljeni oštevilčiti vsak kamen v konstrukciji, ki naj podpira ali prometno pot ali kar tok družbe kot celote? So si pripravljeni držati pištolo na sencih, ko je treba zagovarjati rešitve, ki se drugim ne zdijo ravno zdrava pamet?

»Mostogradnjo« so v Sloveniji sprva prevzeli politični diletanti, ki jih niti na novoletni dunajski ples ne bi povabili, čeprav so se tja zelo silili. Namreč: ne obvladujejo in niso si nikoli privzgojili tako imenovane dunajske šole, ki sicer slovi po Straussovih valčkih in kiču, ampak ta pojem lahko zaobjema tudi vrhovno inženirstvo, natančnost, preciznost, delujoče uradništvo, manire, navsezadnje tudi oštevilčenje vsakega kamnitega bloka. Ne, našo »dunajsko šolo« so najprej malce pokmetili (ne bomo ravno rekli: pokmetavzili), kar je sprva uspevalo strančicam, ki so se deklarirale za »meščanske«. Moj bog, nekdanji voditelj SLS Anton Korošec bi se obrnil v grobu.

Zdaj smo v naslednji fazi razsula »dunajske šole« in vsega pozitivnega, kar je ta dala v inženirstvu; ne le Solkanski most, ampak v kratkem času kar dve strateški železnici čez slovensko ozemlje. Vse to so izvedli strokovno in hitro, ne kot je naš Zidar zidal prosluli šentviški predor, in vse to deluje še zdaj. Od Šentilja do Trsta se peljete po železnici Avstro-Ogrske, prav tako od Nove Gorice do Jesenic. Skozi vsega občudovanja vreden Bohinjski predor (6339 metrov!).

Zdaj seveda živimo v manjši državi, pravzaprav državici, toda to niti ne bi smel biti problem; problem je v inženirstvu, začenši z vrha: političnem, strokovnem, upravnem, organizacijskem..., ki se je samozdegradiralo do dna. Košček železniške proge med Koprom in Divačo pacajo že dve desetletji, ker sta organizacijska sposobnost in odgovornost države na nuli. Glavni lok mostu v Solkanu pa so s tedanjo tehnologijo postavili v 18 dneh! Nihče si danes ne drzne prisloniti pištole na sence, ker menda ni nihče za nič odgovoren, slabe rezultate in celo kriminalna dejanja (ne bomo posebej opozarjali na nove »orožarske« dokaze Pavleta Zgage in Mateja Šurca) pa preprosto ignorira. Kaj nam kdo more! Naši inženirji so postali neobčutljivi in objestni; z izrazi, kot so nadutost, ciničnost, brezobzirnost, sprenevedavost in maščevalnost bomo raje varčevali.

Kajpak imamo v mislih predvsem inženirsko svojat, ki se gre nekakšno prostozidarstvo v politiki, v »izgradnji družbe«, pri čemer seveda ne nameravamo nič slabega reči o pravih prostozidarjih, ki so pri sprejemu med brate dolžni podpisati tudi deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah. Naša vrhuška, kot vemo, ni dolžna podpisati nič takega ali podobnega, Vatikan pa je celo izrecno odklonil podpis deklaracije. Mimogrede: prostozidar je bil tudi Žiga Zois, razsvetljen, svetovljanski človek, mecen, svetovalec in prevajalec, zaslužen za vzpon Linharta, Vodnika, Kopitarja in drugih. Kakšen pa je trenutno prvi Žiga v Sloveniji? »Žiga žaga« za univerzo in še za marsikaj drugega. In še to: prostozidarji so skrbno varovali svoje védenje o geometriji, statiki in še o marsičem, kar je bilo pač nujno pri gradnji v nebo povzpenjajočih se katedral, kot so v Milanu, Kölnu...

Kakšno znanje, védenje varujejo naši trenutni inženirji družbe (imenujmo jih politiki skupaj z dvorjani, ki se legitimirajo kot »stroka«), ki očitno niso sposobni niti prešteti in oštevilčiti kamnitih blokov za most? To novo, rustikalno inženirstvo je pravzaprav novo kardeljanstvo, le da se ne sklicuje na delavski razred, ampak na neoliberalno utopijo belih ovratnikov. Ki so nadvse surovi, cinični in žaljivi ne do delavskega razreda, ampak do njegovih ostankov. Do pavperiziranega ljudstva. Ko predsednik vlade nonšalantno navrže, da so nekateri, ki protestirajo proti ukrepom, ki družbo vodijo v kameno dobo 21. stoletja, »za luno«, to vsekakor ni »dunajska šola«; nasprotno, gre pravzaprav za sovražni govor, kakršnega Janši (v prikriti obliki) nikoli ne zmanjka.

Trenutna oblast je dialog z ljudstvom zamenjala s konfliktom, celo s sovražnostjo. Zato ji prišepnimo na uho neko resnično anekdoto: francoski maršal in državnik Patrice de Mac-Mahon, ki je med drugim zatrl pariško komuno, je nekoč obiskal vojaško bolnišnico. Pokazali so mu vojaka, ki je preboleval tifozno tropsko mrzlico. Maršal je tehtno kimal: »Zoprna bolezen, moram priznati. Za njo človek umre ali pa znori. Nekaj vem o tem, jaz sem jo že imel.«