Tiskane izdaje
Komaj dober mesec je minil, odkar sem na temle mestu, v pismu iz Rima, razpredal, malo zares in malo za šalo, o deželi, ki so ji tedaj nekateri rekli dežela Bunga-Bunga, in ne več po starem lepa dežela, o vsemogočni vladajoči stranki, ki se imenuje Ljudstvo svobode, v prihodnje pa naj bi se preimenovala v Naprej, mucka!
Tako je takrat, oktobra letos, predlagal sam najvišji in najbogatejši voditelj Silvio Berlusconi, ki mu vsi, tudi njegovi mediji, pravijo Vitez. Norčeval se je, kakor vedno, iz tistih okrog sebe in onih na drugi strani oblastne črte. Če bi mi tedaj, pred dobrim mesecem, kdo omenil, da sredi novembra Viteza tako rekoč ne bo več na sceni, da ne bo več skrbel za vedno zanimive kronike o svojih potegavščinah, dovtipih, da se nihče več ne bo prešerno smejal kakšni njegovi nesramni pripombi o ženskah, da se bodo na oder vzpenjali drugi, mu ne bi verjel. Bilo bi neverjetno, bila bi čisto nora ideja!
Danes je vse drugače kot na začetku oktobra. Ideja o morebitni spremembi ni več neverjetna, nora pa sploh ne. Kar zgodilo se je. Italijani tega niso pričakovali, tudi storili niso veliko, da bi se zgodilo. Nemo so opazovali, ko so nevidne sile iz kdo ve katerega vesolja snele njihovega Viteza s konja in piedestala, ga postavile na trda, mokra, spolzka tla ter njim, ki kar niso prišli do sape, naročile, naj se vzamejo skupaj in zakrpajo, kar je vsemogočni pustil razbitega, raztrganega in popacanega za seboj.
Pogovarjal sem se s sosedi, ki živijo čisto vsakdanje življenje in jih Silvio Berlusconi ni nič zanimal, dokler so lahko še kolikor toliko dobro živeli. Pa s kolegi, ki pišejo kronike, politične, družabne in črne in je Vitez vsak dan poskrbel za njihov kruh. Pogovarjal sem se tudi s kakšnim politikom, taki in drugačni živijo v naši četrti, da jih lahko vprašaš, kako so kaj in kaj menijo o tem in onem.
Najbolj zanimivi so ta teden tisti, ki so ves čas, odkar je Berlusconi krojil usodo dežele, stali na okopih boja proti Vitezu. Ko se je ta teden zgodilo, so z odprtimi usti in očmi, ki niso verjele prizorom pred seboj, nemo zrli v svet, v naslednjem trenutku pa že trdili, da so ves čas hoteli prav to, kar se je zgodilo. Konec Viteza, konec berlusconizma.
Kdaj so se na evropskih dvorih odločili, kaj storiti, bo nekega dne gotovo jasno, bo že kdo izmed akterjev povedal, ker se mu bo zdelo imenitno, da je pripomogel k strmoglavljenju najbogatejšega, najbolj samopašnega oblastnika našega časa.
V Bruslju so mleli, predvsem pa v Berlinu in Parizu ter v Frankfurtu, kjer stoji Evropska centralna banka. Po novem jo vodi Italijan Mario Draghi, ki je bil oktobra še doma v Rimu guverner centralne banke in zelo dobro ve, kaj se dogaja in zakaj ni bilo mogoče ničesar spremeniti in premakniti, čeprav so vsi videli, da se palače že podirajo.
Samo na namig so počakali, potem pa udarili, kakor lahko udarijo vsemogočni finančniki, potem pa pojasnijo, da so se tako odločili »trgi«. Kakor da so trgi nevidne sile, brez ljudi, ki bi o njih odločali. Namig je bil spodrsljaj na glasovanju o na videz nepomembnem zakonu. Tam so Berlusconijevi poslanci, ki niso vzeli denarja za ustrezno odločanje na glasovanju od Viteza, mogoče pa so ga od koga drugega, oddali glas proti svojemu šefu in svoji stranki. Nič pretresljivega na prvi pogled, ni se glasovalo o zaupnici. Vse bi bilo še mogoče popraviti, pospraviti in urediti, če »trgi«, ki so v resnici ljudje na vrhovih, ne bi imeli vsega dovolj. Niso verjeli obljubam o reformah, obljubam o odstopu, obljubam o umiku s prizorišča. Toliko obljub in puhlic so slišali v osemnajstih letih, odkar je Berlusconi prestopil v politiko, da jim je bilo vsega dovolj.
Dovolj so imeli neresnih anekdot, pripovedovanja o tem, kako bo Italija mimogrede preskočila ovire, v resnici pa se – to je vendar jasno – sploh ne ukvarja s težavami in krizo. Ko se je Berlusconi nekaj dni prej v Cannesu udeležil svetovnega vrha, namenjenega reševanju Evrope, je na koncu ustrelil še kakšnega kozla. Da se imajo Italijani dobro, krize ne čutijo, gostilne so polne, na letališčih je težko dobiti vozovnico za pot na počitnice. Za dolgove bo že poskrbel, je še rekel, za ponovni zagon proizvodnje tudi.
Kaj storijo »trgi«, ko jim je vsega dovolj, je bilo v sredo mogoče videti v nekaj urah. Obveznice države Italije so se pogreznile, delnice italijanskih podjetij padale, najhujši udarec pa so trgi pripravili človeku, ki so se ga odločili odstraniti. Berlusconi bi prav gotovo zelo hitro udaril nazaj, saj je izjemno sposoben in spreten politik, če ne bi v brezno drsel njegov imperij. Televizije so izgubljale iz ure v uro, če ne bi privolil v svoje slovo od palač, bi se pritiski nadaljevali, Italija bi izgubljala zaupanje zaveznikov in partnerjev, on sam ne bi bil več medijski mogotec.
Ko se je pred dvema desetletjema zaradi korupcije, ki je segala do neba, sesul prejšnji režim s krščansko demokracijo na čelu, je na površje prineslo Silvia Berlusconija. Italijani so potrebovali veliko časa, da so se navadili na nova imena strank in na to, da isti obrazi nastopajo v drugačnih dresih za druge klube. Vsi so bili nekaj bivšega. Bivši demokristjani, bivši socialisti, bivši komunisti. Veliko jih je našlo streho pri Vitezu, dober politični delodajalec je bil, pravijo.
Zdaj je mogoče pričakovati, da se bo Berlusconijeva druščina, Ljudstvo svobode, razkrojila in razkropila, kakor so se na začetku devetdesetih let razleteli demokristjani in socialisti, ko so nekaj njihovih šefov s predolgimi prsti zaprli, ali kot komunisti, ki niso več dobivali denarja v kovčkih iz Moskve in se ni več nihče zmenil zanje.
Zanimivo bo opazovati, kako se bo gmota spreminjala in prelivala iz ene oblike v drugo. Po vojni, tisti pred davnimi 66 leti, se je masa iz fašistične stranke, ki je imela 23 milijonov članov, prelila h krščanskim demokratom, samo skrajneži so ostali zvesti samim sebi. Ko je padla krščanska demokracija, se je masa večinsko prelila k Berlusconiju, k njemu pod streho so predlanskim prišli še nasledniki nekdanjih skrajnežev. Potem so se lani sprli, se razklali in se zmerjali. Včeraj sta se dva izmed Berlusconijevih zvestih in bližnjih sodelavcev, še vedno ministra, eden za zunanje zadeve in drugi za obrambo, že obkladala s fašistom in komunistom.
