Iz dežele kralja Matjaža: Bomba!

Še sreča, da smo v tako globoki krizi, da nimamo niti za pol kile urana.

Objavljeno
20. september 2013 17.45
Mateja Celin, Slovenj Gradec
Mateja Celin, Slovenj Gradec
V Matjaževem kraljestvu se je teden začel eksplozivno, s protestom penzionistov, ki so trem koroškim poslancem odločno pokazali, da z njimi ni dobro češenj zobati. Upokojenci so pravzaprav najbolj razborita skupina slovenskih državljanov. Naravnost in brez flancanja povedo to, kar mislijo, v njihovem imenu njihov strankarski prvak eno za drugo sesuva koalicije, v kateremkoli času dneva pa so sposobni mobilizirati poljubne množice ljudi in ohromiti državo, če se jim le zahoče. Skupaj jih je že pol milijona in tako številčne mase res ni dobro preveč drezati z nepremišljenimi izjavami o tem, kako niso še ničesar prispevali v krizni žakelj in jim je zato nujno čim prej še kaj vzeti.

Ker so koroški poslanci slučajno iz dveh vladajočih strank (pozitivne in državljansko listnate), so jim penzionisti takoj povedali, da so njihovi kvazi finančni ipd. strokovnjaki za eno figo, ker to niso nobeni strokovnjaki, če pa je edino, česar se lahko domislijo za reševanje države to, da bi izstradali že tako večinoma obubožane starostnike. Poslanka Komarjeva jim je presenetljivo takoj pritrdila, a s pripombo, da bi se strokovnjaki mogoče lahko poboljšali, če bi državljani zanje bolj srčno navijali. »Strokovnjakov morda v DL in PS res nimamo, morda pa potrebujejo le spodbudo od nas, tako kot košarkarji, ko igrajo na nogometnem igrišču.« Nihče ni ugovarjal, saj so se vsi strinjali, da so naši politični »strokovnjaki« res približno tako učinkoviti, kakor košarkarji na fuzbal igrišču.

Poslanec Zanoškar je penzioniste poskušal omehčati s trditvijo, da je »vedno čutil sentiment do upokojencev«, tudi zato, ker bo čez dobro leto morda tudi sam že v njihovih vrstah. Ena mamka je mislila, da je že (ali pa še) in ga je spraševala o resnosti namer Karla Erjavca, a jo je Zanoškar moral razočarati, da o tem nič ne ve, ker je medtem že menjal barve (nravi pa ne).

Za eksplozivni finale je poskrbel poslanec Oder. Vneto se je branil, da on ni nič kriv, sploh pa ne za klavrno stanje države, ker je premlad, da bi lahko v minulih 20 letih generalno zavozil karkoli državno pomembnega, pa tudi poslanec je komaj štiri mesece. Kratko, a dovolj, da je postal opravilno nesposoben. »Kot podžupan sem se čutil veliko bolj operativnega, kot poslanec pa se čutim opravilno nesposobnega,« je čisto zares potarnal. Večinoma se zato ukvarja s spoznavanjem sistema in iskanjem lukenj v njem. TV poročila ga deprimirajo, zato jih že par let ne gleda več, kljub temu pa ga včasih tako razganja od nemoči, da se ogreva za radikalno rešitev vseh slovenskih težav. »Najboljše bi bilo kar vreči atomsko bombo in vse začeti od začetka,« je na glas razmišljal pred osuplimi upokojenci. Ker bi po atomski eksploziji preživela kvečjemu kakšen ščurek in bakterija, ta dva pa bi izjemno težko sestavila nov proračun, je kralj Matjaž prvič občutil hvaležnost, da smo v tako globoki krizi, da nimamo niti za pol kile urana. Samo da je za poslanske plače, sicer se res ne bi imeli več čemu smejati ...