Iz dežele kralja Matjaža: Otroci preteklosti

Bilo je okrog 1. novembra, dneva spomina na mrtve, ko je kralj Matjaž opazoval lokalno proslavo. Imel je kaj videti. Dogajalo se je med cerkvijo, bolnišnico in gimnazijo, pri spomeniku borcem NOB. Plehbanda je za začetek usekala poskočnico, ob kateri je Matjaž nehote začel pogledovati, od kod bodo priskakljale mažoretke, in vohljati, od kod bo pridišal golaž, tako prvomajsko je bilo. Tistih nekaj občinskih veličin, ki so držale pogrebne vence, je dajalo vtis, kot da so pristale v napačnem filmu. Poskočnici je sledila slovenska himna, tej pa morbidna pogrebna koračnica, ki ji je na nekaterih mestih prav tragično zdrsnilo s pravih tonov. Sledil je poetično-patetični govor mestnega podžupana, ki ga je zanašalo od vprašanja sprave in potvarjanja zgodovine do eksistencialističnih vprašanj, kjer pa se ni dolgo zadržal, saj je ugotovil, da mnogi od nas nikoli ne bomo zmogli razvozlati, zakaj obstajamo. Matjaž je izvedel še, da ima menda vsak Slovenec tri obvezne ljubezni: do domovine, do matere in do naroda, govor pa je podžupan sklenil z vzklikom: Slava Tonetu Pavčku in vsem padlim žrtvam za Slovenijo!

Medtem so se iz ozadja nekajkrat oglasili divji zvoki frajtonarice v poskočni narodno-zabavni viži. Po precej bizarnem glasbeno-govorniškem uvodu se je čas premaknil za trideset let nazaj. Otroci, ki so se že rodili v samostojni Sloveniji, so prizadeto recitirali o trpljenju pod Hitlerjem in o tem, kako bomo premagali gestapovskega sovraga, če bi slučajno še kdaj planil po naši zemlji, nato pa so zapeli Šivala je deklica zvezdo in še nekaj podobnih. Za konec je nekdo v zmes 27. aprila, 1. maja in 1. novembra navrgel še Trubarja, plehbanda je spet usekala koračnico in komedije, pardon, komemoracije je bilo konec

Enako je bilo pred šolo v Šmartnem, kjer so otročiči v pogrebni maniri zapeli Šivala je deklica zvezdo, nato pa se tričetrt ure mučili z recitiranjem pesmi o partizanskih kurirjih, smrti, krvi in koncentracijskih taboriščih. V glasbenem intermezzu so na piščalke zafrulili ameriško Amazing Grace. Kralja Matjaža je šele ob vsem tem popadla prava žalost. Mar ne bi bilo bolje, če bi otroke, ki so menda naša prihodnost, nehali s tovrstnim obredjem tiščati 65 let nazaj v podoživljanje časa njihovih prababic in pradedkov, s katerim se malčki, resnici na ljubo, danes le težko identificirajo, če sploh? Bi bilo premalo (domovinsko hvaležno), če bi jih o letih 1941–1945 in o zaslugah osvoboditeljev poučili pri zgodovini, ne da bi morali desetletniki, rojeni leta 2001, še danes pred mikrofoni groziti gestapovcem in objokovati ustreljene tovariše? Kralj Matjaž nikomur ne odreka zaslug, vendar res ne razume, zakaj bi bilo nehvaležno in nespoštljivo, če bi namesto podoživljanja davne preteklosti, ki ni njihova, otroke pustili, naj raje pesnijo o prihodnosti. Ki pa bo njihova.