Iz dolgega, zelo dolgega predora

Ameriški ekonomisti so svoj čas trdili, da država ne more uspešno okrevati, dokler se stvari ne bodo uredile tam, od koder je kriza pred šestimi leti začela svoj uničevalni pohod. Seveda so imeli pri tem v mislih trg hiš in stanovanj, kjer se je začelo pospešeno zniževanje cen, s tem pa tudi zlom cen vrednostnih papirjev, ki se opirajo na odplačevanje dolgov za hiše, enega od najnovejših »izdelkov« alkimistov z Wall Streeta. Zlom, ki je v naslednjih mesecih nevarno ogrozil svetovni finančni sistem.

Letos je - z zamudo, kot mu očitajo nasprotniki – ameriški predsednik to tezo znova uvrstil v središče svojih govorov. »Vedeli smo, da zahteva premostitev naše neposredne krize odpravljanje krize s hišami oziroma vsaj upočasnitev bankrotov,« je dejal Barack Obama pred zbranimi ljudmi v neki šoli v Raleighu v Južni Karolini.

Dejstvo je, da ni mogoče pretiravati s poudarjanjem pomena, ki ga ima ta stvar za ameriško gospodarstvo in družbo. Zaradi šestletnega zniževanja cen - v celotni državi za več kot tretjino – so postala ameriška gospodinjstva revnejša za kar 7000 milijard dolarjev. Gre seveda za razliko med današnjimi in takratnimi (predkriznimi) vrednostmi družinskih hiš in stanovanj, tako da bi lahko bilo videti, da gre za svojevrstno osiromašenje na papirju. Za milijone gospodinjstev, ki so izgubila hiše in stanovanja, v katerih so živela, pa je to resnična in nepopisno velika izguba. Nobena stvar ni ameriškega gospodarstva prizadela tako zelo, kot ga je prizadel zlom tega trga. Če bi sodili po vedenju prebivalstva, pa v krizi nobena stvar ni huje prizadela tudi tiste težje izmerljive stvari, ki jo imenujemo človeška duševnost.

Seveda pa frenetično napihovanje cen nepremičnin, ki smo mu bili priče pred krizo, ni bila glavna značilnost gospodarskih razmer samo v Ameriki. Pa tudi ne zlom teh cen. Vrednost irskih hiš in stanovanj se je do izbruha krize kar petkratno povečala, od takrat do danes pa se je več kot za polovico zmanjšala. Tam, kjer je licitiranje vrednosti potekalo v podobnih razsežnostih, umik pa je bil počasnejši, se nato kriza še dodatno poglablja. V Španiji, na primer, se cene še naprej znižujejo, saj so se do zdaj znižale le za okoli 23 odstotkov. Bolj ali manj so se z udarci s tega trga srečevala gospodarstva v kar nekaj državah.

Vendar pa celo zagovorniki sedanje ameriške vlade Washingtonu očitajo, da ni bilo dovolj poskrbljeno za zmanjšanje škode in čim prejšnje normaliziranje tega trga. Na tem področju namreč niso sprejeli nobenega od radikalnejših ukrepov, in to očitno zaradi bojazni, da bi bilo nepriljubljeno in zato tudi politično tvegano množično reševati lastnike hiš, ki niso sposobni odplačevati svojih dolgov. Od skupno 4,3 milijona lastnikov hiš, ki so zaprosili za določeno obliko skromnejše državne pomoči v spremembah pogojev odplačevanja posojil, je takšno pomoč dobila manj kot četrtina, od preostalih pa jih je do zdaj tretjina svoje hiše izgubila v bankrotu. Bankrotov in izgub hiš je bilo pravzaprav še več: 9000 v letu 2009 in več kot milijon v letu 2010. Skupno je bilo do zdaj že več kot tri milijone takšnih bankrotov oziroma trikrat več, kot se jih sicer zgodi v »normalnih« časih. Problem je v tem, da to grozi še 13 milijonom gospodinjstev, katerih dolgovi so še vedno večji od nove, zmanjšane vrednosti hiš. Večina teh ljudi še vedno odplačuje dolgove, zaradi pešanja gospodarskega okrevanja pa hkrati vse bolj grozi, da se bodo ta gospodinjstva eno za drugim opredeljevala za »strateško odločitev«, to pa pomeni, da se bodo zaradi bremena dolgov odrekla hišam.

V Washingtonu je tu in tam slišati kritike na to temo. Finančni minister se brani, češ da je vlada storila vse, kar je bilo v njeni moči. »Delali smo na meji politično mogočega,« pravi Timothy Geithner, kritiki pa ugotavljajo, da vlada ni poskusila izpeljati niti tistega, za kar se je predsednik zavzemal v imenu senatorjev in za kar se je njegov republikanski tekmec zavzemal na volitvah leta 2008. Gre za predlog sprememb predpisov o bankrotih, po katerem bi imel sodnik pravico zmanjšati velikost dolga oziroma v pogodbo vnesti spremembe v korist dolžnika. Kot pravijo, se tako posojilodajalci v praksi ne bi mogli izogniti tistim najbolj skromnim ukrepom državne pomoči dolžnikom, za katere bi se odločili v Washingtonu.

Ne glede na to, ali se zaradi tega kesajo ali ne, pa je očitno, da so v Washingtonu zdaj sprevideli tisto, kar so napovedovali številni ekonomisti: da ne bo pravega okrevanja, če ne bo pred tem ozdravljen trg družinskih hiš in stanovanj.

Zato ni čudno, da se s tolikšno pozornostjo posvečajo vsakemu, celo najmanjšemu znamenju, da se na koncu tega dolgega, zelo dolgega predora kaže šibka svetloba. In zdi se, da se po šestletnem zniževanju vrednosti hiš in stanovanj v resnici dogaja nekaj, kar bi lahko napovedovalo preobrat. Pri tem pa celo optimistično razpoloženi analitiki (pa tudi neposredno zainteresirani) opozarjajo na to, da je treba biti previden. Da bi se vsaj na papirju vrednosti družinskih hiš in stanovanj vrnile v predkrizno stanje, bi se morale pred tem zvišati kar za 50 odstotkov. Tam, kjer so se cene še bolj noro zviševale, pa bi moral biti preobrat še ostrejši: zaradi najnovejšega 14,5-odstotnega zvišanja cen hiš v Phoenixu v Arizoni, na primer, so se izgube tamkajšnjih vrednosti s skoraj 56 odstotkov zmanjšale na 40,9 odstotka. Če se kaj takšnega sploh zgodi, kar se, mimogrede povedano, na Japonskem ni nikoli zgodilo po poku prenapihnjenih vrednosti na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja.

V tem kontekstu so omenjena znamenja dokaj skromna. Znani indeks cen družinskih hiš Case-Shiller na dvajsetih velemestnih območjih kaže zviševanje (junija so se cene v primerjavi z majem povečale za 2,3 odstotka). Indeks, ki spremlja gibanje cen hiš in stanovanj po vsej državi v drugem trimesečju leta 2012, kaže, da so se cene v primerjavi s prvimi tremi meseci tega leta zvišale za 6,9 odstotka. Mark Zandi iz hiše Moodys napoveduje, da se bo vrednost hiš in stanovanj v treh letih povečala za 10 odstotkov. Raziskovalna družba Core Logic pa ugotavlja, da se cene pospešeno zvišujejo: julija so se cene v primerjavi z enakim mesecem lani povečale za 3,8 odstotka, avgusta pa celo za 4,6 odstotka. Na nekaterih območjih države – tam, kjer si prizadevajo za pridobivanje plina iz skrilavcev - napovedujejo še precej večje zvišanje cen, celo do 20 in več odstotkov. Hkrati pa napovedujejo nadaljnje zniževanje cen povsod tam, kjer so cene pred tem prehitro drvele navzgor (na primer na Floridi). Premiki so številčno gledano skromni, vendar potekajo v želeni smeri, saj gre predvsem za upanje, da se bo s tem spremenila psihologija kupcev. Namesto da prelagajo nakupe v pričakovanju nižjih cen, obstaja upanje, da se bo prodaja hiš in stanovanj pospešeno povečevala, če in ko bodo kupci ugotovili, da bodo, če bodo oklevali, na koncu plačali višjo vsoto.

Svetovna slika teh trgov še vedno ostaja zelo živopisna. Raziskovalni oddelek londonskega Economista ugotavlja, da se cene znižujejo v 12 od skupno 21 držav, kolikor jih opazujejo, v petih državah pa se zvišujejo, čeprav počasneje kot pred enim letom. Raziskovalci poskušajo ugotoviti, koliko in kje se cene razlikujejo od tistega, kar bi bilo »upravičeno«. Pri tem se »upravičena« raven vrednosti opredeljuje kot dolgoročno povprečje teh cen glede na dohodke, najemnine itd. Trdijo, da so cene od 11 do 19 ali 20 odstotkov (ZDA, Nemčija) pa vse do 36 odstotkov (Japonska) nižje od »upravičenih«. Pomembno se jim zdi to, da nemške cene po dolgem času skačejo navzgor za skoraj šest odstotkov, saj bi večja poraba v tej državi pripomogla k premagovanju krize na evrskem območju.

Dovolj zgovorno je tudi dejstvo, da se je ameriška centralna banka v svojem tretjem velikem intervencijskem svežnju usmerila v nakupe papirjev, ki se opirajo na odplačila posojil za hiše in stanovanja. Morda se bo komu to zdelo posredno priznanje, da je politika do zdaj zanemarjala nesrečne lastnike hiš v škodo celotnega gospodarstva. In res, pred tem so veliki nakupi dolžniških papirjev ameriške države na veliko zviševali vrednosti na delniških borzah, hkrati pa se ni prav nič spremenilo na hudo prizadetem trgu nepremičnin. Kot pravijo, naj bi ti ukrepi spodbudili porabo, s tem pa tudi gospodarsko rast: veliko vredne korporacijske delnice bodo porabnike opogumile, da se bodo odločali za večje izdatke. Kot so opazili analitiki, pa je problem v tem, da ima delnice ena desetina Američanov, hiše pa kar dve tretjini prebivalcev te države. Ameriška denarna oblast se je morda spomnila preroških besed očeta prevladujoče doktrine na tem področju. Kajti prav Milton Friedman je govoril, da je lahko voditi denarno politiko, ko se cene premoženja zvišujejo hitreje kot cene blaga in storitev, ki izvirajo iz tega premoženja, da pa ima politika hude težave, ko gre za obratno situacijo.

O tem problemu se bo zdaj, ko se bližajo ameriške predsedniške volitve, verjetno vse pogosteje govorilo. Bela hiša se bo morala braniti pred takšnimi očitki, kot je ugotovitev, da je v podobnem položaju v začetku tridesetih let celo takratni Washington, ki je bil sicer popolnoma nenaklonjen kakršnim koli že državnim posredovanjem, za nesrečne kupce hiš storil več, kot je storila sedanja oblast. Takrat je namreč oblast odkupila in refinancirala petino teh posojil in s tem pred bankrotom rešila milijon hišnih lastnikov.

Zato se ne smemo čuditi, če bodo do novembra na ameriških tleh, pa tudi drugod veliko več pozornosti namenjali tem za zdaj šibkim znamenjem, da se bo morda le končala šestletna agonija trga hiš in stanovanj.