Tiskane izdaje
Baronica Susan Kramer očitno ni imela dobrih svetovalcev. Ko je nato tudi sama začutila, da bi se morala nekako opravičiti, je izjavila, da je v Veliki Britaniji lahko le redkokaj boljše darilo od ure – preprosto zato, ker je ni stvari, ki bi bila bolj dragocena od časa.
»Človek se vsak dan nauči nekaj novega,« je še dejala in to je bilo edino, kar je bilo pravilno v tem neprijetnem položaju, v katerem se je znašla po lastni krivdi.
Vse to se je dogajalo pred kitajskim novim letom, ki je bilo že več tednov pred 19. februarjem za Kitajce glavni povod za pripravljanje daril, pri čemer se vedno ravnajo po tradiciji in dosledno spoštujejo lingvistična določila glede tega, kaj je primerno, še toliko bolj pa glede tega, česar se nikoli in za nobeno ceno ne sme podariti.
Ko je teden dni po protokolarnem spodrsljaju britanske ministrice Tajpej pretresla letalska nesreča, v kateri je izgubilo življenje 42 ljudi, se je kitajsko praznoverje dodatno zacementiralo z neprijetnim občutkom, da se ne da pobegniti pred prekletstvom zloslutnega darila.
Župan Ko, sicer ugleden kirurg, je jasno pokazal, kako se je praznoverje dodobra ugnezdilo v politiki in da celo razumnost zdravstvenega delavca ni imela dovolj ostrega skalpela, da bi jo za vedno odstranila. Je pa tudi baronica Kramer pokazala, kako zelo je umetnost darovanja pomembna v diplomaciji in da je tudi tukaj pomembno, da se darilo izbere po okusu tistega, ki mu je namenjeno, ne pa po lastnem okusu.
Priprave na novo pomlad so na Kitajskem tudi letos vključevale nabavljanje simboličnih sadežev, ki so jih otroci podarjali starim staršem, ljubimci so jih kupovali drug drugemu, prijatelji pa si jih med seboj izmenjevali in si tudi tako zaželeli uspešen začetek leta koze. In ker so bila jabolka od nekdaj na prvem mestu – tudi tukaj predvsem zaradi fonetike, saj kitajska beseda »ping-guo« neposredno napeljuje na »mir« – »he-ping«, in ker je na Kitajskem vse več denarja, ki ga ljudje prav tako radi pokažejo z luksuznimi darili, je ameriški Apple lepo združil zdrav sadež in drago igračko ter se tako prepričljivo postavil v sam vrh najpogostejših daril. Pred novim letom se je na Kitajskem zagotovo podarilo več iphonov, ipadov, ipodov in macov kot torbic Louisa Vuittona, Hermesovih šalov, Chanelovih parfumov ali Montblancovih pisal.
Ne ve se, ali se je predsednik Barack Obama zavedal jabolka na zadnji strani ipoda, ki ga je podaril angleški kraljici Elizabeti II., ko je leta 2009 obiskal Združeno kraljestvo, sicer pa sodi tudi to njegovo darilo med antologijske spodrsljaje na najvišji ravni. Obama je menda poskušal popraviti prejšnjo napako in izbrati boljše darilo od kompleta devedejev, ki ga je dve leti prej podaril britanskemu premieru Gordonu Brownu, pri čemer očitno ni vedel, da jih ta ne bo mogel gledati, ker sodi Velika Britanija v drugo območje kodiranja videodiskov.
A ipod za kraljico vsaj ni imel zloslutnega pomena, kakršnega je imela za župana žepna ura. Pravzaprav se tudi ne ve, kako praznoverni so evropski kralji, saj to, da kraljica Elizabeta vsakemu državniku, ki jo obišče, podari kraljevi »selfi«, torej fotografijo same sebe in princa Filipa v srebrnem okvirju, bolj spominja na drag spomin kot na politični talisman. Pa tudi Obama ni naredil kakšne hujše napake z Applovo napravico, polno fotografij, ki so jih posneli leta 2007 med kraljičinim obiskom v ZDA. Njegova izbira darila je postala tarča kritik samo zato, ker je Elizabeta II. ipod že imela.
