Tiskane izdaje
Na volilni poljani so leta 2011 zbrani težji kalibri kot leta 2008 in tudi sodčki smodnika so številnejši. Kaj je na poljano pripeljala politična grupacija, ki jo z znatnim poenostavljanjem imenujemo »desnica«? Opozicijski voditelj Janša je tri leta krepil organizacijsko strukturo stranke, sodčke smodnika pa mu je nehote prinašala tudi vladajoča koalicija. Njegov najmočnejši adut je, da je – v nasprotju s poslavljajočo se vladajočo koalicijo – operativen politik. Janša ne potrebuje semaforja, da bi beležil, kako se izvajajo začrtane prioritete. Prioritete, ki jih določi, se – ko je na oblasti – izvajajo. Ni sicer rečeno, da gre natanko za tiste prioritete, ki so zapisane v javno objavljenem programu. A Janševa politična organizacija je dobro naoljen stroj, ki zelo dobro ve, kaj hoče. In to tudi doseže.
Koalicija, ki se poslavlja, ni imela jasnih prioritet. Zapisani cilji so bili v konfliktu z neizpisanimi interesi. Koalicija ni vedela niti tega, kaj hoče, niti tega, kako to doseči. Pahor je morda mislil, da lahko marsikaj doseže z domišljeno retoriko. A v politiki se cilji dosegajo na tri načine: z regulacijo družbenih odnosov, torej z zakoni in drugimi ukrepi, ki so objavljeni v uradnem listu, ter z redistribucijo dobrin, torej s proračunskimi in davčnimi ukrepi. In seveda s kadrovsko politiko. Koaliciji, ki odhaja, lahko zamerimo neoperativnost.
Vendar 4. decembra ne bo šlo za izbiro med Janševo operativnostjo, ki utegne biti tudi avtoritarna, in Pahorjevo domišljeno retoriko, ki ji sicer manjka avtoritete, zagotovo pa ni avtoritarna. Na poljani so, kot rečeno, težji kalibri kot leta 2008. Če je na eni strani Janša, je tokrat na drugi strani Zoran Janković. Janković je operativen, ima avtoriteto in – vsaj v Ljubljani – tudi karizmo. Na volilno poljano je prišel v maršalski maniri. Pustil se je priklicati. Na volilno prizorišče so ga morale poklicati kar pomembne avtoritete. Sporoča nam, da je poklican. No, v areno predvolilnega spopada ga ni poklicala niti zgodovina niti božja previdnost – takšnega metafizičnega blefiranja si pač ni dovolil. Poklicali so ga čisto konkretni ljudje. Denimo Milan Kučan, Janez Stanovnik, Svetlana Makarovič, Iztok Čop, Miran Goslar, Herman Rigelnik, Jože Mermal...
Dvoboj, ki nas čaka, v sebi skriva nekaj lepih zgodovinskih paradoksov. Janša se je kot politik zgradil med letoma 1988 in 1990, ko je bil obsojen in zaprt. Krivdo za krivico, ki se mu je zgodila, je v naslednjih desetletjih hotel naprtiti Kučanu. Janša kot politik je na neki način produkt oblasti, ki jo simbolizira Kučan. Janković se je kot politik zgradil po letu 2005, ko je bil odstavljen z mesta predsednika uprave Mercatorja. Na dokumentih, s katerimi je bil izveden njegov odstrel, sicer ni Janševih prstnih odtisov. Ne glede na to je Janković kot politik produkt oblasti, ki jo simbolizira Janša, tedanji predsednik vlade. Če je Janša kot vrhunski politik stranski produkt Kučanove oblasti s konca osemdesetih let, je Janković kot politik neposredni produkt Janševega vladanja. Trikotnik ljubezni in sovraštva je nenavaden. Kučan je na neki način naredil Janšo, Janša je na neki način naredil Jankovića, Janša pa bo storil vse, da bi Jankovića predstavil kot Kučanovega vajenca.
Oba, Janković in Janša, imata na volilni poljani nekaj težav. Jankovićeve so predvidljive. Na voljo ima razmeroma malo časa, nima terenske mreže, ima pa razvejano neformalno omrežje. Hkrati ni jasno, kakšno podporo si lahko zagotovi zunaj Ljubljane. Recept, da mora na volilno listo postaviti zelo prepoznavne lokalne mnenjske voditelje, nedvomno pozna. Njegova lista kandidatov bo pokazala, koliko lahko prebije stereotip, da je zgolj ljubljanski politik.
Janša ima nepričakovano težavo: Gregorja Viranta. Ta ga je zapustil. Janša ni vajen, da bi ga ljudje zapuščali. Pogosto se je dogajalo, da je bil on tisti, ki je koga odslovil, ni pa se dogajalo, da bi mu ljudje uhajali. Če je morda kazalo, da bi ga kdo zapustil, je bil sam vedno hitrejši in je potencialnega »izdajalca« preventivno odslovil. Vendar predvolilno obdobje ni čas, ki bi bil primeren za t. i. diferenciacije. Predvolilni čas je obdobje, ko mora strankarski voditelj ponosno razkazovati širino svojega zaledja. Leta 2004 je Janša prepričljivo zmagal tudi zato, ker je sporočil, da so v njegovem širokem zaledju tudi intelektualci iz Zbora za republiko. Precej nerodno je, da je Virant v tem trenutku predsedujoči istega Zbora za republiko.
Lep dvoboj. Jan(ša) in Jan(ković).
