Jaz, begunec

Kakšno je bilo tisto jutro v nič več avstro-ogrskem, pač pa italijanskem Trstu leta 1919, ko so se Albin, Marija in Milena prijeli za mamino krilo in tudi uradno postali begunci, nikoli ne bomo izvedeli. Kaj se je šele pletlo po glavi sedemletni Mileni, ko so ji povedali, da bo morala pogled na jadranske širjave zamenjati za pogled na reko Dravo ...

Oče, avstro-ogrski orožnik, ki se je nameraval pridružiti Maistrovim borcem, je v Maribor odšel že prej, da pripravi vse za prihod družine. Milene, tržaške Slovenke, Maribor ni pričakal z odprtimi rokami, prihajajoči Primorci so mu bili odveč. V trenutku, ko je neprostovoljno prispela v mesto ob Dravi, sem tudi jaz uradno postal potomec beguncev.

Drugič sem to postal leta 1949, ko je morala Milena z mojo takrat devetletno mamo in njenim bratom po nalogu službe državne varnosti v le nekaj urah le z osebnimi stvarmi zapustiti glavno mesto ene od jugoslovanskih republik in je kot begunka drugič prispela v Maribor. Pet let pred tem, osemnajstega novembra 1944, so Nemci z domačije v Ribnici na Pohorju odgnali Slavico s sinovoma. Najbrž jih je čakala begunska pot v Srbijo in njen štiriletnik, moj oče, bi postal begunec. Rešil jih je Nemec.

Begunske zgodbe iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine poznamo; zaradi srečnega razpleta slovenske osamosvojitve smo se za las izognili avstrijskim in italijanskim begunskim centrom. Vsak od nas ima – na žalost – vse možnosti, da kdaj v življenju postane tisti, ki s kovčkom ali plastično vrečko odnese svoje življenje v roke tistih, ki imajo mir.

Skoraj vsak od nas je potomec beguncev, beguncev z različnimi zgodbami, široko pahljačo vzrokov in različnimi usodami. Ko sem kolegici govoril o tem, da sem potomec beguncev, je dejala, da nisem nič posebnega. Njen dedek, koroški Slovenec, je po plebiscitu moral z družino zapustiti svoje ognjišče, dobri dve desetletji pozneje je drugo svetovno vojno kot begunec s svojimi najbližjimi preživel v Srbiji. Vsak od nas je lahko potomec beguncev, vsak od nas lahko postane begunec.

»Zgolj usoda je hotela, da smo rojeni v najbogatejšem delu sveta,« so v pismu slovenski politiki zapisali slovenske pisateljice in pisatelji ter poudarili: »Le usoda je hotela, da se ne utapljamo v prenatrpanih gumijastih čolnih v Sredozemlju, da po evropskih pešpoteh ne bežimo kot preganjane živali, da ne nosimo vsega svojega imetja v plas­tičnih vrečkah ali nahrbtnikih, da nam ni treba kot narod prositi za miloščino drugih narodov. Ne vemo pa, kaj nas še čaka. Spomnimo se, da se je nekaj podobnega še ne tako dolgo nazaj dogajalo našim prednikom.«

Res: ne vemo, kaj nas še čaka. Prav je imel kolega z Večera Boris Jauševec, ki je ob koncu komentarja o ravnanju EU glede begunske krize, še posebno pa Slovenije, zapisal: »Kakšna sreča, da vojna nas, Slovencev, ne žene čez meje.« Pisateljski stavek, naj se spomnimo, da se je nekaj podobnega še ne tako dolgo nazaj dogajalo našim prednikom, bo marsikomu prinesel pozabljeno ugotovitev, da je potomec beguncev. Ki so jih ljudje dobrega srca pričakali z odprtimi rokami. So pa tudi ljudje, ki bodo po njih pljuvali, jih spotikali – kot tista madžarska stvar s kamero, ki nima pravice do naziva človek – ali pa gradili barikade, da bi »ubranili« krščansko Evropo.

Ti slednji so tukaj, med nami. Zdaj le vrtijo svoj jezik, sejejo črne misli po družbenih omrežjih in se s simpatijami spogledujejo z ukrepi madžarskih oblasti. Če boste kdaj postali begunec – z otrokom v naročju in plastično vrečko v roki –, upam, da jim ne boste prišli v roke. Ker ti ljudje, ki »branijo« krščansko Evropo in Slovenijo, ne poslušajo papeža Frančiška. Zagotovo so preslišali tudi canterburyjskega nadškofa Justina Welblyja, ki je ob citiranju 3. Mojzesove knjige dejal, da moramo podreti ovire, sprejeti tujce in jih ljubiti kakor sebe. »In ne, to ni posledica levičarskih pritiskov. To je biblijski nauk. Če našim politikom niso pogodu osnovna načela krš­čanstva, potem si sploh ne bi smeli prisvajati vloge predstavnikov krščanstva,« je v britanskem Guardianu zapisal Giles Fraser.

In dodal, da zna madžarski premier Viktor Orban o beguncih povedati le to, da ogrožajo krščansko identiteto Evrope. V resnici pa drži prav nasprot­no: on sam ogroža krščansko identiteto Evrope. In to, prosim, povejte vsem našim političnim orbanom.