Tiskane izdaje
Prepad med bogatimi in revnimi je prerasel v globalno nezadovoljstvo. Protesti na vseh koncih sveta so združili številne in različne skupine: v sredici je protest proti »pohlepnemu kapitalizmu«, moči finančnih trgov in družbeni neenakosti, nekaj je tudi obrobnih tem. Toda zgodilo se je prvič, da je državljanskim pobudam uspelo povezati nestrinjanje na tako raznovrstnih in oddaljenih lokacijah. To je največja mobilizacija svetovne javnosti v preteklega pol stoletja. Protesti v Grčiji in indignados v Španiji so se razširili po Evropi in pljusknili čez Atlantik, k političnim in ekonomskim spremembam sočasno pozivajo na Japonskem, v Novi Zelandiji, Italiji, Britaniji, Združenih državah in Čilu. Politologi ugotavljajo, da je govorica globalnih protestov še najbolj podobna dogajanju leta 1968. Ogorčenje se je prebilo na sam vrh današnje agende, krik je slišati povsod.
Protestne akcije se dogajajo v času, ki je za to več kot dozorel, pravzaprav je presenetljivo, da se dogajajo šele po treh letih. Ne vključujejo samo tistih, ki nimajo službe oziroma imajo najnižje dohodke, in tudi ne samo članov sindikalnih gibanj in onih, ki so izgubili vero v »ameriške sanje«. Vedno več je ljudi, ki v imenu resnične demokracije zahtevajo drugačno, pravičnejšo svetovno ureditev. In niso samo mladi tisti, ki so se znašli v neznosni stiski, gre tudi za srednji razred, ki tone v uboštvo in tvega, da postane razred izobraženih revežev.
To je generacija, ki ve, da lahko izgubi vse. Najštevilčnejša je na Zahodu, ki postaja čedalje revnejši, medtem ko je Kitajska venomer bogatejša. V preteklih treh letih se je število ameriških prebivalcev, ki nimajo niti za hrano, povečalo z devet na 19 odstotkov, na Kitajskem se je zmanjšalo s 16 na šest odstotkov. Brezposelnost mladih je enomestna samo v peščici evropskih držav: v Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem.
Globalni krizi ni videti konca in število ogorčenih se bo samo povečevalo.
Pomemben dejavnik vsesplošnega vala protestov je nesposobnost vladajočih elit. To velja tako za Egipt kot za ZDA in Evropo. Socialdemokratske garniture na stari celini ena za drugo izgubljajo volitve, toliko bolj, če se odmaknejo od varne sredine; levica, ki je volivcem obljubljala socialno državo, pravi, da si teh pridobitev ne more več privoščiti. Zahodni model ni nikjer več deležen zaupanja, gnev je postal vsesplošen, mehanizmi demokracije so se oddaljili od ljudi in zahteve današnjih protestnikov so bistveno bolj legitimne kakor so bile ob protiglobalističnih protestih v preteklih letih.
Protesti med drugim razpirajo vprašanje, kolikšen pomen imajo pri tem nove tehnologije, ki so med »arabsko pomladjo« postale pomembno orodje sprememb v Sredozemlju. Globalizirajo se tudi informacije, množijo se protesti, pri katerih igra pomembno vlogo internet. To se dogaja tudi v konsolidiranih demokracijah, od Grčije in Izraela do Indije. V središču je dilema, koliko lahko tovrstna povezanost in socialna omrežja spremenijo demokratični politični proces, o čemer je nedavno pisala Anne-Marie Slaughter, znana profesorica mednarodnih odnosov z univerze Princeton. Sama je dogajanje odpravila omalovaževalno, češ, bližnjevzhodni mediji o okupaciji Wall Streeta pišejo več kakor ameriški. »Morda opažajo ameriško pomlad. Meni se bolj zdi zima.« Toda živimo v svetu, v katerem državljani vseh starostnih skupin, in še posebno mladi, vse bolj zavračajo konvencionalne strukture, kakršne so politične stranke in sindikati, in odklanjajo pomen avtoritet v prid bolj vključujočih sistemov.
Protesti po svetu so prišli na prve strani in med prve minute, vzpodbudili so podobna gibanja »mi smo 99 odstotkov« in verjetno so najpomembnejši trend letošnjega leta. Ključno je, ali je to politično gibanje, ki bo znalo oblikovati koherentno sporočilo, in ali bo odmevalo tudi pri tistih, ki sicer ne bi prišli na ulice.
