Tiskane izdaje
Hmmm, sem pomislil, pa ravno danes, ko so podporniki prišli poprosit lažnega preroka, naj se jih vendar usmili s kandidaturo! Je to cena subvencioniranega predšolskega varstva?
Naslednji dan sem vprašal vzgojiteljico, kakšne narave ekskurzija je to bila. Nič takega: neke vrste ura državljanske vzgoje ad usum delphini, ki je slučajno sovpadla z enim od Jankovićevih spektaklov za stopnjevanje predvolilnih napetosti. Župan jim je posvetil kakšne tri minute pozornosti, je rekla.
Kljub temu pa Oskar pravi, da bo župan zdaj precednik vlade. Kje je to pobral, ne vem.
Živimo v svobodni državi, kjer lahko vsakdo počne, kar hoče – kaj šele kandidira na volitvah. S tega stališča nimam nič proti Jankovićevi kandidaturi. Saj mi ga ni treba voliti, če ga nočem. Ni pa mi všeč, da je iz tega naredil takšen cirkus.
Dramaturgija Jankovićeve selitve z Mestnega trga na Gregorčičevo je zadnjih nekaj mesecev nihala med grotesknim in politikantskim. Kakor hitro je začela koalicija razpadati, že so se pojavili indici – ali pobožne želje, če hočete –, da sive eminence v ozadju iščejo novega voditelja levice. Tako imenovani dobro informirani (in dobro zaskrbljeni) – Jeretiči, Lorenciji, Repovži, Damjanići, Miheljaki in konzorcij senzacij željnih medijskih in političnih intrigantov –, so začeli govoriti o iskanju, če že ne prihodu Mesije, v isti sapi pa tudi o Jankoviću kot edinem človeku, ki bi bil dorasel funkciji voditelja levice.
Pogosto napol v šali slišimo, da bi bila za Slovence najbolj primerna oblika vladavine razsvetljeni absolutizem. Sam to razumem kot sublimirano željo, da bi nam z železno roko vladal človek, ki pa svoje über-oblasti ne bi zlorabljal, ampak bi bil do nas podanikov prijazen.
Sam se pri najboljši volji ne spomnim nikogar, ki bi bil za kaj takega primeren.
Seveda pa to ni samo šala. Slovenci ne rabijo razsvetljenega absolutista. Slovenci rabijo gospodarja, saj so za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni. Ma kaj rabijo - Slovenci si želijo gospodarja! Slovenci hrepenijo po gospodarju!
Del te zgodbe o Jankoviću kot tako rekoč edinem možnem in neizogibnem predsedniku vlade je prav ta slabo prikrita želja po gospodarju. Janković je slovenski Tito za XXI. stoletje: prijazen in pravičen, če hoče, vsaj na papirju ali pred kamero, a tudi zahrbten in goljufiv, če noče; odlikujeta ga železna roka diktatorja, ki pa zna pobožati, in namazan jezik, ki mu pomaga, da zna vsako neumnost povedati tako preprosto, da jo še pametni razumejo; pošten, pokončen človek, a ravno prav pokvarjen in/ali omejen, da lastnih napak ne vidi ali ne priznava; človek odkritega pogleda, ki čvrsto stisne roko, toda ki v svoji sveti preproščini ne loči med iznajdljivo konverzacijo in laganjem direkt v ksiht; tehnokratski turbokapitalist, ki mu je s hofiranjem prodajalkam v Mercatorju in možato zaskrbljenostjo nad počutjem podplačanih delavcev, ki so razkopavali Ljubljano, uspelo celo intelektualce, umetnike ter druge ponižane in razžaljene, eksploatirane in nevedne prepričati, da je levičar; in nenazadnje človek, ki bi rad bil oče naroda, a ni znal vzgojiti niti svojih dveh sinov.
Drugi del te Jankovićeve zgodbe pa je seveda Janša. Jankovića, kakršnega poznamo, brez Janše ne bi bilo. Za svoj vzpon v zadnjih sedmih letih se mora zahvaliti Janši. Če ga ne bi odžagali iz uprave Mercatorja, ne bi dvakrat kandidiral za župana in obakrat premočno zmagal. Predvsem pa mu brez Janše tudi zdaj ne bi prišlo na misel, da bi lahko šel na volitve in rešil domovino.
Z drugimi besedami pa lahko tudi rečemo, da je Janković dosegel vse, kar je dosegel, iz čistega kljubovanja.
Kljubovanje pa ni samo Jankovićev motiv. Ljudje ga imajo tako radi zato, ker jim gre Janša tako na živce. Povprečen Slovenec bi storil vse, kar je v njegovi moči, samo da ne bi prišel Janša na oblast. Janša na oblasti je v zavesti povprečnega Slovenca nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi, zato je treba to za vsako ceno preprečiti - in k temu lahko vsakdo pristavi svoj kljubovalni lonček, kajneda.
Kljubovanje Janši - posledično, v koncentričnih krogih pa tudi desnici nasploh - je iracionalna zadeva, ki daleč-daleč presega običajne državljanske razprtije in kontraste glede političnih prepričanj in volilnih preferenc. To je posledica petnajst-, dvajsetletnega pranja možganov, ki je nazadnje pripeljalo do tega, da so se levi volilci začeli obnašati iracionalno tudi takrat, kadar razmišljajo afirmativno, ne le negativno. Adulacija Jankovića je namreč podobno iracionalna kot averzija do Janše.
Čeprav ima Jankovič navidez plebiscitarno podporo, bodo torej mnogi glasovali zanj v afektu. Zato me koalicija "tako današnjih aktivnih snovalcev kot nekdanjih odločevalcev o slovenski stvarnosti in prihodnosti" v bistvu ne preseneča. Urgentnost in zanos, s katerim so osrednji velmožje slovenske tranzicije in njihovi nasledniki in priskledniki (ali pa vsaj sopotniki), stopili skupaj, še tem bolj dokazujejo, da Jankovićeva kandidatura rabi bolj racionalne argumente od teh, da ima pravico kandidirati, da ni čisto brez možnosti in da štarta s prednostne pozicije. Teh pa mu še kak bolj sapo jemajoči podporni gremij ne bi mogel zagotoviti.
Kar smo v ponedeljek videli na Magistratu, je bilo zadnje nadaljevanje otročje samovšečnega suspenza, ko Janković že približno sedemnajstič ni hotel dokončno povedati, ali bo za hudiča kandidiral ali ne. To je bil PR naslabše vrste, ki je sicer lepo pasal h kultu osebnosti, kot si ga predstavlja Janković. Naslednji dan pa se je Tito vrnil na kraj zločina: piarovci so mu sicer svetovali, da ne bi bilo najbolj pametno imeti govora z balkona Univerze, vendar je že sam Kongresni trg zadoščal. Navsezadnje ga je sam zgradil.
Vsekakor pa se mu bo ta štafeta mladosti najpozneje 4. decembra kruto maščevala.
