Tiskane izdaje
»To je evropska komisija zadnje priložnosti [za EU],« je ob izvolitvi njegove komisarske ekipe v evropskem parlamentu razglasil Jean-Claude Juncker. Za glavno nalogo si je zadal vnovično približevanje Unije Evropejcem. EU bi morala postati bolj dinamična in socialna. V prvem letu dni dela nove evropske komisije pod Junckerjevim vodstvom se zrcali dramatičnost časa, v katerem se je znašla Evropa, ki drvi iz krize v krizo.
Na položaj v bruseljski palači Berlaymont je prišel z dolgoletnimi izkušnjami luksemburškega premiera in vodje skupine z evrom. Pozna drobovje delovanja evropskih institucij in ve, kdaj lahko uporabi kateri vzvod za doseganje ciljev. Vsaj v delu evropskega javnega mnenja je Juncker izgubil verodostojnost že na začetku mandata, ko so se z afero LuxLeaks razkrila davčna praksa bogatega Velikega vojvodstva iz njegovih časov.
Kljub temu je Juncker v prvih dvanajstih mesecih postal pravi motor delovanja na ravni EU. Iz svoje komisije poskuša narediti središče evropske politike. Brez zadržkov se postavlja po robu vodilnim članicam. Je manj vodljiv in uslužen, kot je bil pred njim Portugalec José Manuel Barroso. Močno zaslombo ima v evropskem parlamentu, ki je njegov glavni zaveznik.
Ker evropska komisija na ravni EU ni vlada, kakršno imajo članice, marveč bi v zapletenem institucionalnem ustroju Unije morala delovati kot nevtralno telo, takšno delo seveda povzroča trenja. Paradoksalno je videti, da Juncker z načinom dela njegove komisija potiska parlament na obrobje. V sklopu »protibirokratske revolucije« je število zakonodajnih predlogov skrčila na minimum. V veselje evropske industrije je reguliranja čedalje manj. Parlament je brez dela.
Zasnoval je novo strukturo evropske komisije, v kateri komisarji ne delajo več v slonokoščenih stolpih, odtujeni od širše evropske politike. Osredotočajo se le na zastavljene prednostne naloge, začrtane ob začetku mandata. Zaradi tega so številni komisarji brez manevrskega prostora in ostajajo neprepoznavni. Niti po letu dni dela še ne morejo pokazati kakšnega večjega, opaznejšega projekta. Med njimi je tudi slovenska komisarka.
Svojeglavi Juncker se vpleta povsod. V grški krizi je imel veliko razumevanja za želje Aleksisa Ciprasa, deloval je kot posrednik in šele z napovedjo referenduma je pokazal razočaranje nad njegovim ravnanjem. Med begunsko krizo je pritisnil na plin, članicam skorajda vsilil sistem kvot in razjezil vzhodnjake. Komisija je v kar v udobnem položaju. Predlaga rešitve in nato bere levite članicam, ker da ne izpolnjujejo obljub.
Ne glede na Junckerjevo trmo v ključnih glavnih mestih ne kritizirajo njegovega dela, niti v neuradnih pogovorih ne. Toda: vsi še čakajo na oprijemljive rezultate. Opevani veliki projekti, kakršni so energetska ali digitalna unija, so spisani le na papirju in daleč od uresničitve. Orjaški načrt investicij, vreden 315 milijard evrov, ostaja v oblakih. Četudi se je v prvem letu Junckerjevega mandata kriza EU poglobila in z begunskim vprašanjem dobila novo razsežnost, zadnja priložnost še ni zapravljena.
