Kadri rešujejo vse

Nauk za prihodnjo vlado je zelo jasen.

Objavljeno
29. oktober 2011 20.55
Posodobljeno
30. oktober 2011 07.00
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
Vlada, ki odhaja, se je s krizo in stanjem, ki ga je podedovala od prej, borila po najboljših močeh. A pri tem je vlekla tudi slabe poteze. Ni se mogoče znebiti občutka, da se je to dogajalo predvsem zato, ker premier velikokrat ni izbral pravih kadrov. Ob napačnem času je stavil na napačne ljudi. Na prvi pogled je bila izbira morda optimalna, toda na dolgi rok so se nekatere kadrovske poteze izkazale za naravnost pogubne. Za premiera, za reforme in za vso državo.

Omenil bom tri primere, ki morda niso bili najusodnejši, so pa zato toliko bolj indikativni. Prvi je bil zagotovo Dimitrij Rupel, ki ga je odhajajoči premier v svoj štab povabil zaradi njegove zajetne beležnice s telefonskimi številkami uglednih evropskih in svetovnih politikov. Toda problem je, da nekdanji minister za vse vlade pravzaprav ne pozna zunanje politike. Pozna le vladne zgradbe in stavbe zunanjih ministrstev ter visoke uradnike, ki delajo v njih. Zunanje politike pa nikakor. Kajti če bi jo poznal, potem bi natančno vedel, kaj je cilj ameriške vojne proti terorju. Vedel bi, da to ni prava pot, kajti vojna je stokrat hujša od vsakega terorja. Vedel bi, da Irak nima orožja za množično uničevanje. Vedel bi za tajne Cijine zapore na evropskih tleh in za mučenja nedolžnih terorističnih osumljencev. Vedel bi, da vojne v Afganistanu ni mogoče dobiti, zato Slovenije nikakor ne bi pehal v Nato in v sodelovanje z ameriškimi okupacijskimi četami pod Hindukušem, ki so tam izključno zaradi svojih geostrateških načrtov in ne morebiti zaradi demokracije.

Azerbajdžanska opozicija, ki ji predsednik Ilham Aliyev ne da dihati, je bila naravnost zgrožena, kako je kot predsedujoči Ovseju v Bakuju opravil z njihovimi težavami. Kakor da je v Azerbajdžanu, našemu nedavnemu tekmecu za vstop v varnostni svet, z demokracijo in človekovimi pravicami vse v redu. Takrat je v Baku pripeljal tudi večjo skupino slovenskih gospodarstvenikov. S tem si je po mnenju Andreasa Grossa, takratnega poročevalca Sveta Evrope za Azerbajdžan, privoščil spodrsljaj, ki si ga ne bi smel. Ustvaril je namreč vtis, da ga slovenski posli v Azerbajdžanu zanimajo bolj kot misija Ovseja. »V mednarodni diplomaciji se tako preprosto ne dela. Po svoje je mogoče govoriti celo o korupciji, saj ne gre, da bi predsedujoči Ovseja na takšnih poteh skrbel še za posle v imenu države,« je bil takrat neusmiljen Gross.

Druga podobna nesreča se je pripetila v vladnem uradu za komuniciranje, kjer je premier na vodilni položaj začuda izbral Darijana Koširja. Ta se je v svoji prejšnji službi zatekal tudi k cenzuri. Mar vlada res potrebuje cenzorje? Šok je bil popoln. Po svoje tudi zato, ker je novi šef urada v prejšnji službi zvesto služil vsem plenilcem in uničevalcem časopisa, ki so si tod podajali kljuke. Pomalem je spominjal na butlerja Stevensa iz izvrstnega romana (in filma) Ostanki dneva pisca Kazua Ishigura. Stevens je bil namreč prototip služabnika, ki nikoli ne podvomi o svoji vlogi v mašineriji in nikoli ne oporeka svojemu šefu, celo kadar ta dela očitne napake...

Ni se mogoče znebiti občutka, da je tudi po zaslugi vladnega urada za komuniciranje – in nesrečne Urške Čepin – propadla pokojninska reforma, eden ključnih projektov odhajajoče vlade. Ta reforma je bila nujna. Rezi, ki jih bo morala vleči nova vlada, bodo zato v prihodnjih letih še toliko bolj boleči.

In potem je tu še en nekdanji zunanji minister: Zoran Thaler. Člani vladajoče stranke ga niso hoteli na vrhu volilnega seznama za evropski parlament, a je premier kljub temu uveljavil svoje mnenje. In dobil bumerang, ki si ga ne njegova stranka in ne Slovenija nista zaslužila. Spomladanska afera v Strasbourgu je dokazala, da je lobiranje pravzaprav že zdavnaj postalo sinonim za korupcijo, za zlo, ki v končni fazi pomeni smrt demokracije. Za tako negativne ocene lobiranja, ki je v demokraciji sicer popolnoma legitimen proces, če je kajpak transparenten in reguliran, pa so seveda krivi izključno lobisti in politiki sami.

Škoda, ki jo družno povzročajo tisti lobisti in politiki, ki ne ločujejo več, kaj je etično in kaj ne, je zato ogromna. Politika je namreč bistveno več, kot pa zgolj vplivanje na tiste, ki v parlamentih predstavljajo volivce. V politiki so zasebni interesi in interesi posameznih skupin začeli prevladovati nad javnimi in skupnimi interesi. Toda vsota zasebnih interesov nikoli ne predstavlja javnega interesa. Zato je treba te stvari zelo jasno ločevati. »V demokratičnih družbah so danes najbolj znani tisti, ki favorizirajo neke posebne interese, medtem ko so tisti, ki zagovarjajo javni interes, vedno šibkejši. In to je slabo. To je pot v napačno smer!« glasno opozarja Andreas Gross, švicarski sociolog in eden največjih poznavalcev neposredne demokracije v Evropi.

Napačnih poti je v Sloveniji – in tudi v Evropi – veliko preveč. Stalin je nekoč cinično dejal, da kadri rešujejo vse. In morda tudi zato na najbolj krut način poskrbel za njihov odhod. Odhajajoči premier tega seveda ni počel. Le preslabo je izbiral. Zato so slabi in napačni kadri odnesli njega. Nauk za prihodnjo vlado je torej zelo jasen.