Kaj bi jih prosil

Besede utegnejo biti kakor majhni odmerki arzena. Človek jih golta, ne da bi se zavedal njegovega učinkovanja, čez nekaj časa pa strup začne delovati.

Objavljeno
31. oktober 2015 19.03
begunci
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
V begunski zadevi smo prišli do točke, ko je v roke treba vzeti skalpel in s kirurško natančnostjo razrezavati tkiva, ki so se spletla med seboj in prerasla v zelo sumljivo, potencialno nevarno tvorbo. V pojasnjevanju začnimo s filologovo beležnico, knjigo, imenovano Lingua tertii imperii (Govorica tretjega rajha), zapisano po Victorju Klempererju, tenkočutnem nemškem profesorju judovskega rodu. Nacizem, je zapisal, je polzel v meso in kri množic s posameznimi besedami, frazami, s skladnjo, vsiljeval se jim je z milijonkrat­nim ponavljanjem in množice so ga mehansko in nezavedno sprejemale. Besede, je dejal, utegnejo biti kakor majhni odmerki arzena. Človek jih golta, ne da bi se zavedal njegovega učinkovanja, čez nekaj časa pa strup začne delovati. In zdaj k dejstvom. V Nemčiji so ta arzen pili od konca dvajsetih do konca tridesetih let prejšnjega stoletja, Mein Kampf, biblija nacionalsocializma, je fiksiral temeljne postulate sovražne govorice, ki je zajemala predsodke ljudi in njihove preproste rešitve za zelo zapletene, komaj razumljive probleme.

Značilnost politikov s simbolično izbuljenimi, fanatičnimi očmi, jasno prepoznavnimi stališči, sklicujočimi se na preproste rešitve, je ta, da ljudem obljubljajo bližnjice, ne le enostavne, ampak tudi hitre rešitve: hujšanje, ne da bi prenehali jesti čezmerne količine klobas in slaščic, ne da bi se prenehali nacejati s pivom ali sladkimi gaziranimi pijačami in tako naprej. Obljubljajo življenje z večnim popustom na izdelke, z dvojno količino dobrine po ceni ene in tako naprej. Obljubljajo občutek posebnosti in vzvišenosti ljudi zaradi slavne zgodovine, ki so jo uhodili predniki žlahtnega pokolenja in zanosnih idej, obljubljajo varstvo pred uskoki, sovražniki, napadalci, grabeži in pretendenti na ozemlja, narodne dobrine in tako naprej. Obljubljajo varstvo pred osvajalci naših deklet, varstvo pred ogroževalci rodu in žlahtnine v razplodu, ki se je donegovala v stoletjih skrbnega obrezovanja trte in pravilne hrambe tekočin v kletni sodovini.

Ko te dni na desetine in desetine tisočev beguncev prestopa naše meje, da bi dosegli Nemčijo, obljubljeno deželo, se v Sloveniji brez pravega sramu začenja novo obdobje sovražnega govora, katerega značilnosti so identične Lingui tertii imperii. Na portalih, ki med drugim premočno gravitirajo k SDS in predsed­niku Janši, se kažejo sledovi premeditirane, temeljito premišljene namere begunsko krizo izkoristiti za trgovske potrebe ter strahove in predsodke ojačati, jih javno prodati in iz njih napraviti politični kapital.

Moja reakcija na to dejstvo, ki je zdaj že očitno, bi bila takšna: najprej, vodstvo SDS in SLS in vse bodisi skupine bodisi posameznike, ki bi hoteli to početi ali že počnejo, bi kot zaskrbljen posameznik vljudno prosil, naj se odpovejo sejanju sovraštva za politično korist. Potem bi jih prosil, naj se odpovejo vzbujanju predsodkov do beguncev za politično korist. Potem bi jih prosil, naj predsodkov v begunski zadevi ne kombinirajo (tudi ne mešajo in ne spodbujajo) z družinskim zakonikom in referendumom o njem. Prav tako naj enih predsodkov ne kombinirajo in ne napihujejo v zadevi teorije spolov in v ideologiji LGTB. Gre za minimalne standarde politične kulture, dober zgled je pri politikih v Nemčiji, ki je politično kulturo usvojila na neslavnih izkušnjah Hitlerjeve druge svetovne vojne in vseh zank iz Lingue tertii imperii, ki jih je v podobi filologove beležnice popisoval profesor Victor Klemperer.

Zelo verjetno je, da se bo takšna prošnja izkazala za naivno. Če se bo, bi se, ker se sovražni govor tega tipa bistveno pojavlja in prenaša na desnem političnem spektru, obrnil na vodstvo slovenske Rimskokatoliške cerkve. Vljudno bi ga prosil, da z moralno in siceršnjo avtoriteto, ki jo ima Cerkev med slovenskim prebivalstvom, z vso jasnostjo zahteva razločitev med družinskim zakonikom (referendumom) in begunskim vprašanjem. Ne bi se smelo dovoliti, da se nekaj, kar spominja na eksodus bibličnih razsežnosti, ta pa je posledica zla, ki presega vsako dobronamernost, meša z doktrinalnimi in ideološkimi zadevami, ki jih je vedno mogoče preizkušati na akademski ravni in argumentirati v debatah, saj te ne ogrožajo same eksistence ljudi, družin, otrok, celih narodov.

Tudi intelektualce, umetnike, športnike, mnenjske voditelje in ljudi dobrih namer bi prosil, da se zastavijo za človečnost, ki je v tem trenutku potrebna, čeprav jo nekateri begunci morda izkoriščajo. Za to niso krivi pravi begunci, temveč tisti med njimi, ki begunstvo zlorabljajo podobno, kot ga za svoje cilje zlorabljajo določeni dehumanizirani politiki.