Tiskane izdaje
V zadnjih triintridesetih letih – od prvega razreda osnovne šole do danes – s to ustanovo nisem bila povezana zgolj tri leta. Ko je nisem obiskovala, sem na njej učila. Šolstvo je moje življenje zaznamovalo bolj kot katerikoli družbeni sistem.
Zato je pravzaprav nenavadno, da se zanj do zdaj nisem posebej zanimala. Šele ko je v prvi razred vstopil sin, sem začela prebirati članke in knjige o vplivu šole na razvoj otroka. Šele zdaj me je začelo zanimati, kakšen sistem imamo in ali lahko nanj vplivam, da bo čim boljši za otroka.
Kaj človeku dá šola? Še bolje: kaj mu dá osnovna šola?
V osemdesetih letih 20. stoletja, ko je v osnovno šolo hodila naša generacija, je bilo običajno, da smo se vpisali na srednjo šolo, ki smo si jo sami izbrali. Mest je bilo dovolj in približno smo vedeli, kakšno stopnjo izobrazbe želimo doseči. Bolj zagnani smo razmišljali o fakulteti. Drugi so presodili, da bodo zadovoljni s srednjo šolo. Nekateri sošolci pa so se že v sedmem razredu odločili, da jim denar, ki ga zaslužijo s poletnim delom, pomeni več kot znanje, in so se vpisali na poklicne srednje šole. Nisem prepričana, da se imajo bistveno slabše v življenju kot tisti, ki smo izbrali desetletja šolanja.
Osnovna šola je morda bolj kot ustanova znanja ustanova oblikovanja. V tem obdobju otroci razvijajo svojo osebnost. Zaznamujejo jih učiteljice, na katere naletijo (marsikdo je šel študirat, ker ga je za predmet navdušila dobra učiteljica); prijatelji, s katerimi bodisi navežejo vseživljenjske stike ali nanje ohranjajo predvsem lepe spomine; prve ljubezni in cela paleta občutij, čustev in izzivov, s katerimi se soočajo.
Šola, ki jo spoznavam danes, je pestra – po socialni in nacionalni plati. To je prednost. Otroci morajo vedeti, da imajo mnogi starši nizke plače in da nekateri nimajo služb. Prav je, da doživijo, kako veliko jezikov je na svetu. V šoli se seznanjajo z angleškimi besedami, na igrišču pobirajo tudi hrvaške oziroma srbske, v zadnjem času vse pogosteje še makedonske in albanske.
Šola – tako vsaj zagotavljajo starši, ki imajo otroke v višjih razredih in jih to že bolj zanima – dosega solidne rezultate pri vpisu na srednje šole. Sicer pa bi morali otroke k pridobivanju znanja usmerjati tudi ali morda predvsem starši.
Najbolj pa je pomembno, da mi je znanec, ki pozna našo šolo, zagotovil, da se bo fant v njej imel fajn. Kajti imeti se fajn v osnovni šoli je najbolj pomembno.
Če se imaš fajn, ne pomeni, da se ne znaš učiti, da nimaš delovnih navad, da ti ni mar za druge. Pomeni le, da si srečen ali vsaj zadovoljen. Če se imaš fajn v letih, ko se oblikuješ kot osebnost, boš manj zagrenjen v odraslosti. Prav leta odraščanja so tista, iz katerih kasneje črpamo moč za preživetje.
Njegovo zagotovilo me je posebej razveselilo, ker se je šolski sistem v zadnjih desetletjih spremenil. Učenci se imajo manj fajn, kot smo se imeli mi. Vse bolj so obremenjeni s točkami in rezultati, z uspehi in dosežki. Ti so, tako je videti, ključni za nadaljnjo življenjsko pot. Toda pehanje za rezultati ne prinese nujno srečnega in zadovoljnega življenja. Dopisnica iz Kitajske Zorana Baković je v svoji zgodbi za dobro jutro uporabila Konfucijeve besede: če izbereš službo, ki jo imaš rad, ti v življenju sploh ne bo treba delati.
Strokovnjaki starše, šolske zelence, opozarjajo na različne elemente, ki so pomembni za to, da se imajo otroci v šoli fajn. Posebej izstopata dva. Prvi je odnos učencev (in njihovih staršev) do učiteljev, drugi pa je odnos učiteljev do učencev.
Na prvega najbolj lahko vplivamo starši.
Starši morajo učencu povedati, da je učitelj njegov šef, je v intervjuju za časnik Žurnal 24, ki je na spletu zaživel svoje življenje, dejal specialni pedagog Marko Juhant, nekdanji ravnatelj mladinskega doma Malči Beličeve v Ljubljani. »Tako kot imajo starši šefa, ki ga morajo ubogati, čeprav so odrasli, mora ubogati tudi otrok. To je mnogim staršem zelo težko sporočiti otrokom, ker se bojijo, da bi bil otrok zato preveč ubogljiv ali ponižan.«
Po njegovem morajo otroci slišati, da je učitelj tisti, ki ve, ki zahteva in je tudi upravičen do tega, da zahteva. »Na žalost otroci preveč pogosto slišijo pogovore staršev, češ, si videla, koliko domače naloge jim je dala, pa saj ni normalna. Otrok zastriže z ušesi, in ko bo doma rekel, da je naloge preveč, bo mama pritrdila, da je je učiteljica pa res dala preveč. Od tega, da učitelj, voznik šolskega avtobusa in policist niso avtoritete, do tega, da starši niso avtoriteta, je zelo malo.«
Generacije, ki so jih vzgajali permisivno, so veliko slišale o svojih pravicah in bolj malo o dolžnostih. Zato danes postaja običajno, da starši prihajajo v šolo z odvetniki. Če se ne strinjajo z oceno, učitelju zagrozijo, da bodo ukrepali z vsemi pravnimi sredstvi. Učitelji znajo povedati, da so jim šolarji brez sramu zabrusili, da se bodo starši pogovorili z ravnateljem, ko so jim denimo med šolskim smučarskim izletom – torej v času, ko oni odgovarjajo za učence – ukazali, naj nehajo popivati. In ko je učiteljica potem res poklicala ravnatelja, ji je ta rekel, »ah, pozabi vse skupaj, saj veš, da bo sicer samo še večja štala.«
Kaj je že rekel Marko Juhant? Od tega, da učitelj, voznik šolskega avtobusa in policist niso avtoritete, do tega, da starši niso avtoriteta, je zelo majhen korak. In ko enkrat starši ne bodo avtoriteta, kdo še bo?
Na drugega najbolj lahko vplivajo učitelji.
Da se bodo otroci v šoli imeli fajn, jim moramo pustiti, da razvijajo svoje talente. Britanec sir Ken Robinson pravi, da ljudje ne potegnemo najboljšega iz sebe zato, ker smo se šolali, da bomo dobri delavci, ne pa ustvarjalni misleci. Njegovo predavanje na konferenci dobrih idej TED leta 2006 si je ogledalo približno 200 milijonov ljudi po vsem svetu. Na njem je poudaril, da imajo vsi otroci talent, ki pa ga v šoli uspešno uničimo. Ustvarjalnost je po njegovih besedah enako pomembna kot pismenost. »Picasso je rekel, da so otroci rojeni umetniki. Izziv je, kako ostati umetnik, ko odraščaš.«
Šola, je dodal, ne uničuje samo talentov. V učence tudi vceplja strah pred napakami. Zato se tudi kot odrasli v svojem poklicnem življenju bojimo, da bomo naredili kaj narobe.
Predvsem pa, je poudaril, javno šolstvo po vsem svetu izobražuje univerzitetne profesorje. To pa je le en poklic od mnogih.
Za zgled, ki ga je težko pozabiti, ko enkrat izveš zanj, je predstavil primer Gyllian Linne, plesalke, ki je zaslovela s svojimi produkcijami na londonskem West Endu. Kot majhno deklico jo je mama odpeljala k zdravniku, ker je bila v šoli zelo nemirna. Imela je srečo. Zdravnik je znal prepoznati, da ni z deklico nič narobe. Da je le – plesalka.
Kdo drug bi ji predpisal pomirjevala.
Ken Robinson opozarja, da je z javnim šolstvom po vsem svetu narobe to, da je bilo izumljeno v industrijski dobi. Zato je čas, da ga znova premislimo.
Težava je predvsem, kako. Učitelji šolajo otroke za življenje v svetu, ki ga ne poznamo. Letošnji prvošolčki se bodo upokojili leta 2071. Danes težko napovemo že, kakšen bo svet čez pet let. Ko sem leta 1990 končala srednjo šolo, je malokdo, če sploh kdo, slutil, da se bomo še pred koncem desetletja med hojo lahko pogovarjali po telefonu in da bomo knjige nakupovali v dnevni sobi.
Kar lahko naredijo učitelji danes – prav vsak od njih, ne glede na omejitve sistema, v katerega so vpeti –, je, da prepoznajo plesalke med nami.
In kar lahko naredimo starši je, da plesalkam dovolimo, da se razcvetijo. Potem se bomo vsi imeli fajn.
Potem ne bomo več ustvarjali profesionalcev za 19. stoletje, ampak za 21. stoletje.
