Kako visok 
je res Triglav

Država naj bi imela trdno racionalno strukturo, za njo pa naj bi stala zavestna in racionalna dejanja. Na to je namigoval predsednik parlamenta Gregor Virant v torek v Odmevih, ko je glede ustavnih sprememb referendumske zakonodaje vzkliknil: saj smo bili zmenjeni! Ciljal je na Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića, češ, dogovorili smo se za hitre in učinkovite spremembe, naredili smo kompromise glede kvoruma in podobnega, zdaj pa je najmočnejša stranka ugotovila, da bi te spremembe podprla (šele) po letu 2015.

Potem je sledila kritika druge največje, vendar vladajoče SDS: državno proslavo je zlorabila za odpiranje ideoloških vprašanj, šlo je za nesprejemljivo, »skorajda totalitarno gesto«. Sledilo je več odzivov, pri čemer je najnapadalnejši, ki mu ga je namenila SDS, najmanj pomemben. Toda Virant je s svojim odzivom spočel pomembno vprašanje, ali je vlada, ki v rednih ciklih z vedno novimi simbolnimi nesporazumi proizvaja »totalitarne geste«, res prava za državo sredi vseh mogočih vrst krize?

Kdor molči, desetim odgovori

Gregor Virant je v vlogi koalicijskega partnerja in v vlogi predsednika parlamenta sam poskrbel, da je ideološki incident videti relativen, bolj poniglav kakor usoden in bolj v kodi spodrsljaja kot genetskega zapisa te vlade. Če kaj, je danes že mogoče reči, da selektivna izločitev praporščakov veteranskih organizacij ni bila niti poniglavost niti nesporazum. Saj niso bili izločeni le tisti z »rdečo zvezdo«, ki naj bi simbolizirali komunizem, izločeni so bili tudi pripadniki odporniškega gibanja TIGR, prav tako na proslavo niso povabili vseh zaslužnih likov slovenske osamosvojitve. Šlo je za izbrane vrste. Še več, šlo je za hladno racionalno premišljeno selekcijo, ki naj bi proizvajala natanko želene učinke: čustveno turbulenco, čustveno razburjenje, ki, kot bi dejal Freud, »omogoči nekritično lahkovernost ob najbolj spornih trenutkih«. Nadaljevanje sojenja v zadevi Patria in umanjkanje obtoženih z izgovorom proslave in državniških dolžnosti je dalo ustrezen (proto)motiv za tako početje.

Zgodilo pa se je vendarle nekaj racionalnega. Domala vsi pomembni politični akterji izven vladne koalicije dogodka po proslavi niso hoteli komentirati. Niso se pustili ujeti v mrežo čustvene neracionalnosti. Teža in slab okus sta ostala pri koalicijskih partnericah, ki so svoje nezadovoljstvo morale izraziti javno. Navsezadnje je šlo za precej očitno kršenje vsaj štirih členov iz koalicijske pogodbe. Tudi tu se je Virant kot predsednik parlamenta in kot koalicijski partner moral srečati s podobno težavo kakor v primeru Pozitivne Slovenije pri spremembi referendumske ureditve. Vprašanje »Mar nismo bili zmenjeni?« je v obeh primerih pomenilo začudenje, ki je šlo nazaj k Virantu. Vprašanje bi lahko šlo takole: Kaj ste osebno in kot stranka naredili, da bi dana beseda dobila veljavo? Ste res nekdo, ki kot predsednik parlamenta tako v parlamentu kot pred javnostjo vzbuja zaupanje v obljube in spoštuje dano besedo?

Viranta s Pozitivno Slovenijo in z Zoranom Jankovićem združuje plodna zgodovina prelomljenih obljub in danih besed. Prelomil je tudi obljubo javnosti, ko se je ad hoc dal izvoliti za predsednika parlamenta, da bo to mesto prepustil drugim takoj, ko bo nastala koalicija. In končno: spomnimo se besed, ki jih je Virantu izrekla poslanka Maša Kociper, ko je pred mandatno-volilno komisijo zagovarjal zmanjšanje nadomestil ministrom in poslancem po koncu mandata, kar je standard, ki ga v svojem primeru ni spoštoval: »Vi morate molčati, biti tiho in v kotu sedeti«.

Ker Virant po proslavi ni bil tiho in v kotu, je od SDS dobil zaušnico, kakršno dobi poniglavec, ki se ne drži navodil svojega vzgojitelja: »SDS od koalicijskih partnerjev, še posebej tistih, ki zasedajo nesorazmerno veliko položajev glede na svoj volilni rezultat in povolilno zmanjševanje poslancev, odslej pričakuje več resnosti in dela za skupno dobro in manj ideoloških diskurzov, ki ne sodijo v 21. stoletje.« Predsednika parlamenta v kot (sedeti) očitno ne pošilja le opozicija, temveč tudi predsednik vlade, ki brez Virantovega političnega manevra po volitvah nikoli ne bi zasedel tega položaja.

Ko si sežemo v roke

Prva vladna stranka si je (po navodilu predsednika vlade) lahko privoščila poniževanje predsednika parlamenta zato, ker ve, da njegova beseda nima prave teže. Toda to ne pomeni, da nima prav. Njegov poziv k racionalnosti in nekakšni obliki načelnosti je na ravni desne koalicije edini, ki diši strukturno. Za problematičnega se kaže drugi, »izvedbeni« del, ko se on in njegova stranka vedno znova umikata pred predsednikom vlade in njegove preračunane in racionalno precizne ideološke izpade javno označita za nesporazum oziroma napako, na katere bo treba biti »v prihodnje bolj pozoren«. Sistem večnih odpustkov pri Virantovih deluje že komično, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Formula agencijske novice je takale: koalicijski partnerji so se po proslavi pogovorili, pri čemer so ostali različnih stališč. So si pa enotni, da bodo v prihodnje pri proslavi bolj pazljivi, da ne bi sprožali ideoloških polemik. Napoved, da bodo predsedniki vseh koalicijskih strank prihodnjič zelo natančno pregledali scenarij proslave, pravzaprav kaže, kako nesuvereni so predsedniki koalicijskih strank in kako Janša absolutno suvereno in brez prave nevarnosti, da bi ga kdo od »zaveznikov« ustavil, vodi igro preračunane iracionalnosti s podporo svojih medijskih trobil.

Zakaj so te ugotovitve iz državne proslave pomembne za razumevanje prihodnjega razvoja politične in gospodarske krize v Sloveniji?

V sredo smo lahko videli posnetke nasmejane britanske kraljice Elizabete II., ki se je rokovala s prav tako nasmejanim »simbolom« Sinn Feina, irske republikanske stranke, Martinom McGuinessom. Protokolarni dogodek ne bi bil nič posebnega, če slednji nekoč ne bi bil poveljnik Ire, ta pa je v Britaniji veljala za teroristično organizacijo, s katero sprava nikoli ne bo mogoča. Mediji so dogodek označili za zgodovinskega. Racionalnost tega dogodka gre vštric z racionalnostjo kraljičinega diamantnega jubileja, ki so ga s čustveno bogato dekorirano proslavo v Londonu proslavljali več dni. Kraljica se je v težkih kriznih časih, ko ljudje izgubljajo delovna mesta in bo treba storiti marsikaj, da bi se Britanija izvlekla iz krize, postavila kot simbol enotnosti in sprave. V moči državnih in kraljevih simbolov je podprla državo državljanov, zavedajoč se, da nima pristojnosti pri izvršni oblasti ali pri odločanju parlamenta.

Toda ne kaže dvomiti, da njen stisk roke Martina McGuinessa pomeni zelo jasen signal vladne ali parlamentarne politike v irsko-britanskem mirovnem procesu, prav tako ne kaže dvomiti, da kraljica tega ni storila brez vednosti in brez posvetovanja z izvršno vejo oblasti in s parlamentom.

Čemu se upreti

Nemška kanclerka Angela Merkel je ta teden izjavila, da bo Nemčija storila vse, da se EU reši iz krize, toda v evrske obveznice da ne bo privolila, dokler bo živa. Ekonomska moč Nemčije ni le produkt Merklove in njenih demokristjanov, temveč je mukotrpno svojo pot začela z nepopularnimi strukturnimi ukrepi Gerharda Schröderja. Merklova je glede držav EU izrazila upanje po standardu, ki ga Nemčija že dolgo premore: ko neka vlada mednarodni skupnosti ali mednarodnim partnerjem da zavezo, mora ta veljati, tudi če se v državi zamenja vlada. To sodi k politični kulturi, to sodi k zanesljivosti in enotnosti države, torej k njeni zunanji, notranji in politično-moralni suverenosti. Moto politikov, ki si želijo biti tudi osebnosti, je, da mora suverena država imeti trdno racionalno strukturo in da si pod nobenim pogojem ne sme privoščiti čustvenih, neracionalnih ali zasebno motiviranih obscenosti.

Slovenska oblast je na najvišji ravni žalostna podoba tega, česar si dobre države niti ne upajo niti nočejo privoščiti. To velja tudi za opozicijo in Virant ima prav, ko se pritožuje nad Pozitivno Slovenijo, da se ne drži dogovora. Toda prav imajo tudi tisti, ki opozarjajo na Virantovo neverodostojnost, ki je državi na vladni ravni omogočila sistemsko neverodostojnost. Iz tega seveda sledi načelno spoznanje o državnih simbolih in proslavah: ti ne pripadajo vladarjem, ne pripadajo niti političnim skupinam niti domnevno zaslužnim ljudem. Vedno pripadajo le državi državljanov in državljanom države. Simboli ponazarjajo drže in med ljudmi velja, da so te občeveljavne, da veljajo za vse in da za zavržnega velja nekdo, ki jih hoče privatizirati. V tem so zametki preračunljivega tajkunstva. Težko je verjeti, da je oblast s takimi miselnimi vzorci zmožna in da tudi res hoče rešiti državo iz krize. Zato velja imeti za odprto in nedorečeno postavko dejstvo, da so vse tri koalicijske stranke četrti vladajoči stranki sporočile, da jim način letošnjega proslavljanja samostojne države ni bil všeč