Tiskane izdaje
Kako vzgajaš polnoletnega otroka, ki misli, da je ves svet njegov, on sam pa njegov gospodar? Bom sploh lahko še govorila o disciplini, kakšnih omejitvah, urniku, pospravljanju postelje, odnašanju smeti, točnosti, bom lahko v šolo poklicala razredničarko in vprašala o zasebni zadevi – oceni – ali, še kasneje, ko bo na fakulteti obiskovala vaje in opravljala izpite, kaj ji bom rekla: Si opravila vse pogoje? In zakaj ne?
No, malce sem se že podučila. Raziskave kažejo, da starejši najstniki med 17. in 22. letom starosti kljub drugačnim pričakovanjem velikokrat razmišljajo napačno: razmišljajo v stilu, to ni moja krivda, nisem bil zraven, postajajo manipulativni do staršev, pričakujejo slepo zaupanje ... Skratka, mnogo stvari je zanje samoumevnih. A zakaj? Zato, ugotavljajo znanstveniki, ker se možgani razvijajo do dvajsetega leta in ti sedemnajst-, osemnajstletniki še vedno razmišljajo z istimi možgani kot pri petnajstih. In tako seveda niso pripravljeni na zrelost, odraslost, na situacije, ko odloča trezna glava. Staršem kar naprej kaj očitajo, starši imajo slabo vest, vsi skupaj pa se vrtijo v začaranem krogu.
Razni vzgojni guruji zato svetujejo, da moraš s starejšim najstnikom v hiši komunicirati na dveh nivojih. Prvi je tako rekoč vklesan v kamen; gre za pravila, vrednote, moralo, ki se ne spreminjajo in so torej nekakšna sveta zemlja družine. Ne žali, kradi, ne uživaj drog, alkohola, ne bodi agresiven s sorojenci, bodi spoštljiv z drugimi itd. Drugi tip pravil omogoča mir pod streho, torej čim lažje preživetje družine z najstnikom. Kajti ni res, da z 18. letom lahko delajo, kar hočejo. Stavek – dokler boš pod mojo streho – torej ni čisto iz trte izvit. Mnogo staršev se menda zatakne v lastni zmoti, da svojim otrokom marsikaj dolgujejo. Kljub vsemu, vzgojna vloga pri starejših najstnikih mora biti predvsem podpora in čim manj negativnih komentarjev. Takrat (če imaš srečo) pride do neverjetne situacije; otrok bo morda želel slišati naš nasvet.
Zanimiva je teorija, naj z osemnajstletnikom ravnamo kot z gostom. Nekoč bo odšel. Nekoč si bo poiskal službo. Nekoč si bo ustvaril svojo družino. A odšel bo z znanjem, izkušnjami, pri katerih imaš kot starš svoje zasluge. Torej: Zaščiti otroka, ko moraš, pusti ga, ko lahko!
V resnici se sama bojim, da bo hči čez desetletje rekla nekaj drugega; kaj bi mi morala v tistih težkih letih povedati mama, pa mi ni ... Torej ne preveč vsega, četudi se bojim, da česa ne izpustim.
