Kapitalni/ski tepec: Poplačilo dolgov

Imam prijatelja. Natančneje, znanca. Še natančneje, imel sem znanca. Recimo mu Vanč. Vanč je bil tiste sorte človek, ki bi mu v rumenem časopisju nadeli naziv poslovnež. Vedno je opravljal te in one posle, ampak ni kaj pretirano razpredal o njihovih podrobnostih. Pred družbo se je postavljal zgolj z uspehi, o katerih nam je bilo jasno, da so pretirani, a vseeno se je videlo, da mu od časa do časa pade v med vsaj pipec, če že sekira ne najde tarče. V obdobjih, ko se je krivulja uspešnosti njegovih poslovnih podvigov predajala radostim gravitacije, je znancem nastavljal levi in desni devžej ter še tistega v podlogi suknjiča, da bi jih obložili z brezobrestnimi posojili, dokler se mu sreča znova ne nasmehne.

Denar je sprva redno vračal. Včasih po obrokih, toda nikdar ni pretirano zamujal. Zato smo mu posojali še naprej. Dokler se nam ni začel vse bolj in bolj izogibati. Izmikal se je vprašanjem, kdaj bo vrnil denar. Njegov kromirani sinji beemve ni več redno stal pred priljubljenim soseškim barom, napol na navadnem parkirnem mestu, napol na invalidskem. Občasno se je pogreznil v zemljo za nekaj tednov. Vsem, ki smo čakali na denar, je začelo prekipevati kot mleko na indukcijski plošči.

Nekega dopoldneva sem tako sedel pred lokalom in srkal kavo, ko me je oslepil odblesk sonca s kromirane pločevine njegovega bavarca. Vrata so se odprla in nad streho je pokukala njegova brezhibno urejena pričeska. Ko se je obrnil proti lokalu, me je zagledal in poskušal nonšalantno sesti nazaj v avto, a bil sem prehiter zanj, kar ni presenetilo le njega, marveč tudi mene. V treh poskokih sem stal za avtom, da ni mogel speljati s parkirišča. Dvakrat je preteče pohodil plin v prostem teku, a ko nisem trznil, je bržda sklenil, da mu je pleh preveč ljub, da bi tvegal kako vdolbino, če bi med poskusom vzvratnega bega zadel moja kolena. Sledil je pretežno vljuden pogovor, ki se je končal tako, da mi je izročil še zapakiran prenosnik višjega cenovnega razreda. Trenutno najtanjši, kar jih je v prodaji, z baterijo, ob kateri obmolknejo Duracellovi zajčki, vreden približno toliko, kot mi je dolgoval. Pomahal sem mu v slovo z željo po poslovnih uspehih in se vrnil h kavi.

Novega računalnika sicer nisem potreboval, zato sem ga sklenil prodati. Sprva nisem našel kupca zanj, a najbrž sem bil kriv sam, ker sem ga iskal samo z listom fprmata A5 v avli bloka in oglasom na videostraneh TV Sponka. Ko mi je končno padlo na pamet, da bi razširil področje oglaševanja, ker sem očitno slabo določil ciljne skupine, je na trg prišel nov model prenosnika, tanjši in z vzdržljivejšo baterijo. Staremu je čez noč cena padla za več kot sto evrov, a gorenjska trma je huda reč. Če sem sklenil, da bom s prodajo pokril celoten Vančev dolg, bom ta izkupiček tudi dobil. Cene nisem spustil. Vztrajal sem toliko časa, da so pri izdelovalcu prenosnikov splovili že naslednji model. Ta je bil tanek skoraj kot higienski vložek, po testih sodeč pa je bila baterija vzdržljiva, kot bi prenosnik sredi Amazonke poganjali na cviček.

Ljudje so se mi pod spletnimi oglasi pričeli rogati. Na Bolhi sem postal znan kot »bumbar, k hoče prodat klijota za ceno A-klase«. Trma se je še okrepila. Mene ne bo noben jebo. Boste že videli. Ceno sem še dvignil, da sem jo uskladil z rastjo življenjskih stroškov. To zdaj počnem vsakega pol leta.

Najnovejši model prenosnika je tako tanek, da ga od strani skoraj ne vidiš. Za baterijo se zdi, da ima energijsko celico s človekom, vzeto naravnost iz Matrice. Najnovejši operacijski sistem je tako napreden, da ga moj prenosnik sploh ne more poganjati. Prijatelji me prepričujejo, da je moj način napačen in da nikdar ne bom dobil povrnjenega celotnega zneska, ki mi ga je Vanč dolgoval. Naj raje vzamem, kolikor mi bo uspelo iztržiti za to nevzdrževano škatlo. Posmehujejo se mi, da zgrešeno vodim naložbo, vendar ostajam neomajen. Prepričan sem, da imam prav. Da bom nekega dne za prenosnik dobil polno ceno. Če bo Družbi za upravljanje terjatev bank to uspelo s stanovanji v Celovških dvorih, stavim glavo (ne ravno svoje, ampak verjetno bi na letališču med pozabljeno prtljago v kakšni torbi našel eno ali dve, glede na to, kako priljubljena vsebina ročne prtljage so bile nekoč, tako da drznem tvegati), da bo to uspelo tudi meni. Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. Čeprav se smeh neodločno odlaga v prihodnost. Tako si vsaj prepričan, da se boš resnično smejal zadnji.

***

Boštjan Gorenc - Pižama, stand-up komik