Kavbojci

Ne vem, koliko varnejše se počutite, odkar našo dolino varujejo kavbojci. Nosijo uniforme, generalske čine, strašijo s fračami in predvsem vztrajno iščejo pozornost. Ne vem, koliko vrabcev in srak jim je uspelo preplašiti, ampak v Istri je še zmeraj na desettisoče škorcev. Mar kdo od teh kavbojcev ve, kolikšno škodo povzročijo na obdelanih površinah? Marsikateri oljkar, sadjar, pred časom vinogradnik bi tem tako željnim graničarjem plačal velike sendviče z mortadelo, če bi se takole naščeperjeni prostovoljno plazili skozi vinograde, oljčnike in drugo istrsko krajino. Bogu prijazen red bi naredili, če bi se, denimo, v strelcih odpravili s svojimi strah vzbujajočimi pihalniki skozi koruzna polja in iskali železne palice, s katerimi hudodelci uničujejo kombajne pomurskim kmetom. Poskrbeli bi za pozitivno krajinsko sinergijo in vplivali na to, da bi bil slovenski narod manj odvisen od uvoza hrane.

To bi dosegli tudi, če bi pomagali obirati pridelek, ker je slovenskih pridnih rok premalo in jih morajo uvažati iz »sumljivih« držav. Naredili bi torej dvojno dobro delo, saj bi na ta način potrebovali tudi manj »nevarno« uvožene delovne sile. Morda bi bili deležni celo odlikovanja predsednika države. Tako pa s fračami in pihalniki blodijo v prazno, obujajo čase, ko so brali Vinetouja (torej drugi ali tretji razred osnovne šole), in tratijo dragoceni čas. Ministri Karl, Boštjan, Andreja in tudi šef Marjan pa nič, čeprav jim kradejo državo. Zakaj pa jih potem plačujemo na ministrstvih, če nas morajo varovati drugi?



To se sprašujejo tudi kavbojci, ko kličejo Reuters na poligon ob državno mejo in se cufajo z miličniki. Kdo je zdaj pravi? In kdo jih podpira? Mar je res tako težko ugotoviti?

Kavbojci nasploh prevzemajo oblast. Te dni se, denimo, prepirajo o tem, kdo pravzaprav strelja slovenske menedžerje in kdo je ali kdo ni mafija. Zamenjali so Tomaža Berločnika, ki je dober mesec prej postal menedžer leta in bil zaslužen za to, da ima Petrol ob devetmesečju 14-odstotno rast dobička. Pri tem niti izgovorov na lisičjem repu ne spravijo skupaj. Po vsega dveh mesecih vodenja uprave so zamenjali Telekomovega Matjaža Merkana, ki je bil tudi menedžer leta. Res je iz nadzornega sveta odfrlela nadobudna in upov polna Lidia, ki je lep čas mesarila po državnem premoženju. Za kakšne kapacitete gre pri ostalih nadzornikih, če si v dveh mesecih premislijo glede sposobnosti vodilnega v strateškem podjetju? Ernestu Gortanu, ki je dosegel, da se Intereuropa ni pogreznila v Lovšinov pekel, dva dneva pred prihodom novega dvomljivega lastnika v zahvalo čez noč očitajo slabo vodenje. Nimamo kavbojcev samo ob Kolpi, še več se jih sprehaja med ljubljanskimi pisarnami. Niti pri njih ne vemo, s kakšnimi pihalniki in fračami so si prigarali generalske čine.



V tem vse bolj plodovitem kavbojskem razpoloženju je tako rekoč mimogrede kot skoraj nepomembna vest zdrsnila novica, da je 2 TDK objavil razpis za gradnjo drugega tira. Na novico smo čakali 20 let in bi morala prinesti majhen revolucionaren napredek državi, vendar smo najbrž vsi skupaj (izvzemši stranko Proti) utrujeni nad poplavo doslej izrečenih besed, zakuhanih afer, številnih ovinkov in drugih drugotirnih zapletov. Še bolje za drugi tir, ki vsaj tokrat uživa svoj mir. Saj gre končno res le za ušivih 27 kilometrov proge. Takih investicij je na svetu milijon. Pa mislite, da je v Nemčiji, da ne govorim o Kitajski, na primer, kak podobno kratek tirni odsek kdaj sploh vreden javne pozornosti?

Mediji se na objavo razpisa niso pretirano odzvali tudi zato, ker pričakujejo, da bo zanje zanimiveje, ko se bo oglasila stranka Proti in se bo predstavila s protitirnimi akrobacijami. Kot jih na primer uprizarjajo na majhnem odseku čez Glinščico. Zanima nas, koliko časa bo domnevno ugledna državna revizijska komisija potrebovala za ugotovitev, da je manever pri prijavi za gradnjo mostičkov bolj uperjen v gradnjo zavor kot v pospeševanje slovenskih vlakov. Če bi si kdo od vpletenih res želel hitro graditi prepotrebne tire, bi se drugače potrudil z jasnimi in nedvoumnimi potrdili o svoji usposobljenosti. A tega vtisa nikakor ne daje. Če imamo kavbojce na Kolpi, v ljubljanskih pisarnah, v nadzornih svetih in celo v politiki, res ni nobenega razloga, da se jim ne bi pridružili še na tirih.