Tiskane izdaje
To so običajna retorična vprašanja, ki mi rojijo po glavi, ko vidim mnoga, premnoga imena na kandidatnih listah.
Poleg tega, da so volitve instrument demokracije, so tudi podrobna in zanesljiva raziskava domnevnega ugleda posameznikov in poklicev.
Ali drugače: kandidatne liste niso le seznami ljudi, ki so pod okriljem te ali one stranke pripravljeni – ali v nekaterih primerih, priznam, celo sposobni – nekaj narediti kot poslanci (pa čeprav kot opozicijski), temveč so v precejšnji meri tudi seznami namišljenih, wannabe politikov.
Za začetek: odkod ljudem ideja, da bi se aktivno spustili v politiko?
To ni tako neverjetno. Ljudje smo pač družbena, tudi politična bitja. Vsakdo ima svoje mnenje ali vsaj predstavo, kako bi morala biti družba urejena. To je podobno, kot se imamo vsi za pametnejše od nogometnega selektorja – kadar reprezentanca izgublja, seveda.
In če izgublja družba – karkoli že: stabilnost, kredibilnost, solidarnost, (socialni) mir, delovna mesta, znanje, denar, naložbe, investicije, vrednost, vrednote, poštenje, zaupanje, red, pravico, veselje do življenja itd. –, potem se imajo ljudje še tem bolj množično za pametnejše od predsednika vlade in ministrov in poslancev in ostalih, ki so tako ali drugače pri koritu oblasti.
Ljudi vabi v politiko tudi slovenska specifika, da ji pripisujejo še več pooblastil, pomena in pomembnosti za urejanje družbe, kot pa jih dejansko ima – in ima jih že tako ali tako preveč.
A to, kar sem doslej napisal, je še najmanj.
Hujši družbeni problem je to, da se nekateri ljudje identificirajo – ali jih identificirajo stranke – kot možni, potencialni politiki zato, ker jih ljudje poznajo, ker so tako imenovani znani Slovenci.
To pa seveda ni problem samo pri tistih, ki se ukvarjajo ali hočejo ukvarjati s politiko, temveč tudi z drugimi zadevami. To je v bistvu problem pozornosti, ki jo družba – predvsem mediji, posredno pa hočeš-nočeš vsi – namenja posameznikom, ki si je ne zaslužijo ali vsaj ne v taki meri, kot jo dobijo.
Tako recimo kandidira vrsta športnikov in estradnikov in tudi kulturnikov, pri katerih ne najdemo drugega razloga za kandidaturo razen njihove priljubljenosti – pardon: poznanosti – in bolj ali manj samodeklarirane zavzetosti za javni blagor.
Tako recimo pri Jankoviću kandidirajo Britta Bilač, Špela Pretnar in Alenka Bikar – če omenim samo tri najbolj prozorne in predrzne PR piruete. Res si ne predstavljam, kako bi lahko nekdo zanje volil. Če bi kandidirala recimo Tina Maze, bi še nekako razumel (čeprav bi ji bilo manj treba kot pa tem trem penzionistkam). Naša Črnjanka je vsaj aktivna športnica!
V Sloveniji si ne le vsi domišljajo, da so ne vem kaj popularni. Ko se umaknejo iz javnega življenja, si domišljajo celo to, da so predmet neutolažljive nostalgije. Spomnite se Lada Leskovarja. Nastopal ni še dlje kot Elda Viler, potem pa je kar naenkrat imel koncert ob visokem umetniškem jubileju. Že to. Potem pa je na prejšnjih volitvah še kandidiral pri Zaresu!
Janković gor ali dol, tu vendar sploh ne gre za vprašanje političnih preferenc in prepričanj! Tu gre za sramotno nabiranje glasov na račun domnevne popularnosti. V redu, podpora znanih ljudi – četudi znanih po slovensko – res ni najbolj brezvezna ali celo umazana stvar, na katero lahko v politiki naletimo.
Umazano je to, da obstaja vsaj teoretična možnost, da bodo ti ljudje izvoljeni. Kaj pa potem? Kaj bojo potem počeli v parlamentu? Dvigovali roke? Vlekli dobro plačo?
Problem je predvsem v tem, da gre zahvaljujoč volilnemu sistemu tako rekoč za volilno potegavščino. Ljudje volijo za namišljene celebrities, poslanci pa potem postanejo drugi – morda na videz bolj poklicani politiki, ki pa sicer ne bi dobili toliko podpore.
Ko sem recimo leta 2008 volil Lada Leskovarja – ker sem hotel voliti Zares, mi drugega pač ni preostalo; tako kot 2004 Marjetico Uhan, ko sem hotel voliti NSi –, sem v bistvu spravil v parlament Pavla Gantarja.
Pa to je bilo še v redu. Lahko bi spravil not nekoga, ki ga res ne bi hotel gledati v DZ. Kdo ve koliko politikov je bilo v zgodovini slovenske demokracije izvoljenih v bistvu brez podpore? Res skrajni čas, da zamenjamo volilni sistem!
V primerjavi z Bilač-Pretnar-Bikar se recimo Iztok Čop pa Đuro in Predin (tudi vsi za Jankovića), ki se politiku v podporo nastavljajo pred kamerami, ne da bi kandidirali ali sploh imeli politične ambicije, zdijo še tako rekoč normalni!
Zakaj recimo kandidira Elda Viler? Kdo se je spomnil, da bi bilo dobro, če bi upokojena pevka postala poslanka? Ali v SDS morda mislijo, da tudi oni rabijo kantavtorico Jerco (samo da brez kitare), kot jo je nekoč imela SD?
Kaj bi Eldo Viler kvalificiralo kot poslanko? To, da je pred desetletji prepevala popevko o lastovki, ki se je dovolj stare generacije še danes rade spominjajo? Ali pa je gospa tako dobronamerna, da bi že s sámo prisotnostjo v DZ na čudežen način in z dobro voljo reševala družbene probleme? Resno: kakšna je korelacija med slovensko popevko iz leta 1980 in slovensko politiko leta 2011?
Kaj jo je prignalo? Odkod je le prišla?
Še več! Zakaj recimo kandidira Stojan Pauer? Zato, ker je nekoč, na višku popularnosti, odet v pastelne reklce, osladno fafal mikrofon? Ali zato, ker je pozneje, že kot medijski minimogotec, izumljal šalabajzerske načine za izogibanje davščinam? Morda zato, ker je s svojo stranko-strančico neuspešno kandidiral za župana Maribora?
Je to njegov oportunizem ali oportunizem SDS? Se on šlepa na to, da je SDS etablirana stranka z aparatom in možnostmi, da bo imela v DZ kup poslancev? Ali pa se SDS šlepa na njegove zarjavele ratinge?
Stojan Pauer to the People!
Vsi našteti so sicer tipični primerki kandidatov, ki se spuščajo v politiko po zaslugi svoje (domnevne) popularnosti. Vendar še zdaleč niso najhujši. Najhujši so prestopniki. To je tisti pravi politični oportunizem.
Z letošnjmi volitvami bo veliko političnim obrazom odklenkalo. Večinoma zaradi tega ne bo škode, prej nasprotno. To je zasluga Jankovićeve kandidature, to mu je že treba priznati. Ampak res resne volitve bomo imeli pa šele takrat, ko bo odklenkalo tudi popevkarjem in smučarkam – le zakaj vedno bivšim? – in drugim političnim iks-ipsilonom.
