Kdo se boji Bruslja?

Bojda je najvplivnejša evropska voditeljica na zadnjem vrhu odprla vprašanje Katalonije med razpravo o Severni Koreji. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je počakal na konec razprave. Ker katalonskega vprašanja ni bilo na dnevnem redu, bi ga lahko načeli samo, če bi želel kaj povedati španski premier Mariano Rajoy. Izza zaprtih vrat je ušlo, da se je Španec zavil v molk. In molčali so tudi vsi drugi. Solidarnost vseh voditeljev s kolegom iz Španije je bila ves čas očitna.

V razpravah o evropskih temah je najlaže kritizirati Bruselj – neoprijemljivo, skoraj imaginarno strukturo, ki naj bi vladala Uniji. Kdo in kaj je sploh Bruselj? V okviru sistema EU ga najbolj predstavlja evropska komisija, orjaški uradniški aparat z več deset tisoč zaposlenimi. A na številnih področjih evropska komisija nima prave oblasti, marveč je le predlagatelj ali varuh zakonodaje. Močna je, denimo, na področju notranjega trga ali konkurence, kar lahko spremljamo pri odločanju o NLB.

V najodmevnejših primerih velja, da ne odloča Bruselj, marveč da se v Bruslju odloča. Ne odločajo uradniki, marveč predstavniki vlad 28 članic. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je svojo institucijo razglasil za politično, a s svojo vizijo se ni prebil. Ko so med zadnjo zaostritvijo grške krize leta 2015 v Junckerjevem štabu hoteli nekoliko na svojo roko doseči bolj mehko obravnavo premiera Aleksisa Ciprasa, ki je prosil partnerje za finančno pomoč, so bili hitro nevtralizirani.

O Kataloniji ni le vprašanje, ali naj se Unija odzove ali ne, marveč, ali se sploh lahko odzove. Nejasno je, kaj bi sploh bila pravna podlaga za vpletanje evropske komisije. Po 7. členu evropske pogodbe odločitve o tveganjih za ogroženost temeljnih vrednot EU že tako sprejemajo članice. Postopek, ki ga glede delovanja evropska komisija vodi proti Poljski, je povezan s sumom kršitve zakonodaje EU o enakosti spolov. O delovanju pravne države le izmenjuje pisma z Varšavo.

Brez mandata obeh strani, Barcelone in Madrida, Bruselj ne more niti posredovati. Več političnega manevrskega prostora bi imele članice. Teoretično bi lahko kritizirale ravnanje Madrida. A med članicami Unije velja nepisano pravilo, da se ne vpletajo v notranje razmere v drugi članici. Ko so v belgijski vladi obsodili nasilje na referendumu, so v Madridu začeli resno žugati. Vpletanje v odnose med regijami in centralno oblastjo v kateri od članic je v EU tabu, ki ga nihče noče prekršiti.

Zato so odzivi, ki prihajajo iz glavnih mest in institucij EU, takšni, kot so. V sistemu Unije, ki temelji na članicah kot suverenih nacionalnih državah, drugega kot pokazati lojalnosti premieru Rajoyu še ne morejo narediti. Težave nimajo zgolj z referendumom, ki ga ne morejo obravnavati kot legitimno podlago za razglasitev neodvisnosti. »Za EU se ne spremeni nič,« je takoj po razglasitvi katalonske neodvisnosti črno na belem zapisal predsednik evropskega sveta Donald Tusk.

Kljub temu bi bilo za EU veliko olajšanje, če bi katalonski nacionalisti, osamosvojitelji, ugotovili, da neodvisnosti ne morejo doseči, in če bi jim Madrid širokogrudno ponudil več avtonomije. Vsaka nova zaostritev bo namreč zamajala status quo in trdnost bruseljskega formalizma.