Tiskane izdaje
Po elektronski pošti sem pred dnevi dobil posnetek iz Trsta. Gledam, poslušam in težko verjamem očem. Pevci tržaškega partizanskega pevskega zbora in njihovi somišljeniki za letošnji Prvi maj pogumno korakajo po središču mesta ob zalivu. S slovenskimi, jugoslovanskimi in italijanskimi trobojnicami z rdečo zvezdo v rokah. Korakajo ob zvokih harmonike in prepevajo Na juriš! Med petjem se zberejo na tržaškem Velikem trgu, kjer se mesto pokaže v vsej svoji »osorni milini«, kot je nekoč zapisal tržaški pesnik Umberto Saba, in bržkone močno presenetijo tamkajšnje praznične obiskovalce in sprehajalce.
To sta bila zame pogum in dostojanstvena poteza brez primere. Slovenska partizanska pesem in zastave z rdečo zvezdo sredi Trsta, v gnezdu skrajne desnice in neofašizma! Kdo bi si danes upal storiti kaj podobnega sredi Ljubljane ali Maribora? Ali sredi nekdanjih belogardističnih vasi? Ni se mogoče znebiti občutka, da se na Slovenskem po malem že kar sramujejo partizanskih pesmi, ki so nastajale v najbolj prelomnih časih naše zgodovine. V času bojev in preizkušenj, brez katerih ne bi bilo današnje samostojne Slovenije.
Prav nenavadno je, da se partizanstva nekako še najbolj sramuje uradna politika. Dandanes vsi govorijo samo še o politični in ideološki spravi, tudi predsednik vlade Miro Cerar na slovesnosti ob 70. obletnici ustanovitve prve slovenske vlade v Ajdovščini, skorajda nič pa o spravi z zgodovino, ki je jasno pokazala, kdo je bil kdo. In skorajda nič o poskusu genocida nad slovenskim (in slovanskim) prebivalstvom, o fašizmu, nacizmu in hlapčevskem kolaborantstvu precejšnjega dela slovenstva (in Cerkve) s tistimi, ki so hoteli uničiti ta narod. O vsem tem je izjemno lepo in človeško toplo v Ajdovščini govoril pisatelj Saša Vuga, a je bil njegov glas v medijih po krivici preslišan. Iz nespoštovanja pred lastno zgodovino ali iz strahu pred politiko, ki takšnih besed ne sliši rada?
Norvežani se še dandanes bridko sramujejo svojega na smrt obsojenega Vidkuna Quislinga, za katerim ni po letu 1945 ostalo nobenih spominskih plošč, pri nas pa sodelavci okupatorja postajajo nekakšni novi junaki. S svojimi spomeniki in spominskimi ploščami. Kdo še polaga cvetje na grobnico narodnih herojev v Ljubljani? Kdo se še prikloni njihovemu spominu? Zdi se, da so se vloge danes zamenjale, saj kvizlingi postajajo heroji, heroji pa kvizlingi. Zmeda, tako značilna za današnjo Evropo, kot pravi Karl Markus Gauss, ki ne zna več razločevati med žrtvami in storilci in nas zato hoče prepričati, da s(m)o vsi enako krivi svoje bede …
V današnjem svetu je že malodane vse postavljeno na glavo. Ob tem se večkrat spomnim na pokojnega Stephana Hessla, s katerim sva se pogovarjala med obiskom v Sloveniji, in na njegovo drobno biblijo uporništva z naslovom Dvignite se! V njej ta pokončni mož bridko potoži, da današnji svet preveč pozablja na vrednote antifašističnega boja, na solidarnost, spoštovanje človeka. Tega danes ni več. Splošna korist mora zato znova prevladati nad koristjo posameznika in pravična delitev bogastva, ustvarjenega z delom, mora prevladati nad močjo denarja. Kako je namreč mogoče, da je povojna razdejana Evropa znala poskrbeti za socialno državo, danes, ko je v svetu denarja, kot ga še nikoli ni bilo, pa tega ne zmore ali noče več. Gotovo zato, meni Hessel, ker moč denarja, proti kateremu se je odporniško gibanje tako srdito bojevalo, še nikoli ni bila tako velika, predrzna, vase zazrta. In še nikdar ni imela toliko služabnikov, ki segajo v najvišje sfere države. Pa smo spet pri (novodobnem) kolaborantstvu …
Zdi se, da je današnja Evropa nekako v zadregi zaradi antifašističnega boja, saj je celo 9. maj, dan zmage, pred časom kar na hitro preimenovala v dan Evrope. Kakšne Evrope? Evrope, ki so jo že zdavnaj okupirali tržni fundamentalisti. Evrope, ki slepo in nekritično pristaja na vse ameriške vojne, tepta človekove pravice, tako trdo priborjene po drugi svetovni vojni, in s tem lastna načela, na katerih je bila zgrajena. Evrope, kjer skrajno desničarske in neonacistične stranke nekaznovano rastejo kakor gobe po dežju. Evrope, kjer vidni opozicijski politik svoje domače politične nasprotnike brez dlake na jeziku zmerja s fašisti in gestapovci. Evrope, kjer velika soseda na vzhodu z mogočno parado praznuje dan zmage, potem ko je pred dobrim letom dni čez noč okupirala ozemlje sosednje države, v dveh kavkaških vojnah na domačih tleh pa iz sovraštva do drugačnih in nelojalnih pokončala blizu 300.000 lastnih državljanov.
Živimo v času, ko je od nekdaj svetle in ponosne besede antifašizem ostal samo še grobi fašizem. V času, ko so umrle tako rekoč vse vrednote, na katerih je zrastel povojni svet. V času, ko je teror pozabe brutalno poteptal razkošje spomina. In to je slabo. Za vse nas. In za prihodnost Evrope.
