Kje se začne 
državni udar

Na prvi pogled med revolucijo v Egiptu in slovensko Sovo ni podobnosti. Vezna sintagma bi lahko bila kvečjemu »državni udar«. Svetovni komentatorji bližajoči Mubarakov odhod pripisujejo tako imenovanemu učinku domin, ki se je začel v Tuniziji in se prek Egipta utegne seliti v Jordanijo pa vse do Jemna na arabskem jugu. Saj se še spomnimo evropskega učinka domin v letu 1988, ko je padel berlinski zid in so se po vsej srednji Evropi začeli dogajati spontani »državni udari«. Velesile so se tedaj zelo ustrašile političnega kaosa na stari celini in so v prvi reakciji odločno nasprotovale državnim osamosvojitvam (malih) nacionalnih skupnosti. ZDA so proti Sloveniji zagovarjale uradni Beograd vse do zagotovila državnega sekretarja Jamesa Bakerja, da niti ZDA niti njeni zavezniki ne bodo priznali Slovenije.

Glede Egipta se velesile z ZDA na čelu obnašajo mehkeje, s spoznanji zgodovinskih lekcij iz srednje in južne Evrope, vendar kljub temu z veliko mero strahu pred morebitno destabilizacijo Bližnjega vzhoda in pred revolucionarnim vzponom islamističnih skrajnežev. Zato voditelji vlad in držav Zahoda, od Francije do Nemčije, od Velike Britanije do ZDA, enoglasno izgovarjajo besedo tranzicija: da, do sprememb naj pride, Mubarak naj se poslovi, takoj pa naj omogoči kontinuiran politični prehod v odprto in demokratično družbo. Kako se z mehko tranzicijo iz avtoritarne pride v odprto in demokratično družbo, je trenutni problem tedna tudi v Sloveniji. Vodja opozicije je bil glede zgodovinskih arhivov Sove in odgovornih, ki jih očitno nezakonito varujejo pred vpogledom Igorja Omerze (in druge javnosti), povsem jasen: »To je začetek državnega udara.«

V čem ima prav

Tranzicija, mednarodni interesi, nacionalni, zasebni, politični, korporativni, ideološki in podobni, vsem tem je ponavadi skupno, da za višje cilje zlahka žrtvujejo objektivne podatke in njihovo transparentnost. Interes ZDA zavarovati prijateljski Izrael in njegov mirovni sporazum z Egiptom iz leta 1979 je verjetno bistveno drugačen od interesa Egipčanov, ki zahtevajo politično svobodo. Interes skrajnih egipčanskih islamistov je verjetno bistveno drugačen od Egipčanov, ki demokracijo razumejo skozi kriterij vladavine prava in odprte družbe. Bistvo Assangeevega medijskega projekta Wikileaks je široki javnosti (menda brez cenzure) pokazati dokumente, ki pričajo sami zase.

S to mednarodno iztočnico smo prišli do aktualne sredice problema, imenovanega Sova in arhivi. Zdi se, da je Igor Omerza natančno vedel, kaj bo našel v arhivih, in da njegov načrt ni daleč od Janeza Janše. Ostra reakcija vodstev Sove, Arhiva RS in oblasti je bila povedna: podatkov iz tajnega arhiva ne moremo posredovati, saj bi s tem ogrozili varnost posameznikov in njihovih družinskih članov. Ne zločincev, temveč »navadnih družinskih ljudi«, ki so vohunske posle opravljali »iz patriotizma«. Krog interpretacij se je ožil, potem je Janša odprl karte: »Predsednik republike Danilo Türk je takrat dejal, da je za teroristično akcijo v Velikovcu izvedel iz medijev in da tudi danes ne ve nič več. Lahko rečem, da po tem, kar smo našli v javnem delu arhiva, predsednik laže. Bil je neposredno obveščen o tej akciji.« S to zgodbo se je vrnil v marec 2010, ko je SDS v parlamentu neuspešno zahtevala ustavno obtožbo zoper predsednika dr. Danila Türka. Zanka gre takole: predsednik je neupravičeno odlikoval Tomaža Ertla, ki je leta 1979 »organiziral in vodil mednarodno teroristično akcijo nastavitve bombe v muzeju v Velikovcu v sosednji Avstriji«.

Čeprav so Janševi motivi precej očitni, je zanje našel pokritje v pravu. Pritrdil mu je tudi dr. Rajko Pirnat, saj Sova v omenjenem primeru zavrnitve dostopa do arhivov ni ravnala skladno z zakonom: »Moram reči, da me odločitev Sove preseneča. Če obstaja grožnja državni varnosti, bi na to morali opozoriti že pri sprejetju zakona. Sicer pa nihče nima pravice, razen sodišča, zadržati izvajanje določbe nekega zakona. Se pa bojim, da bi res lahko nastala škoda, če se nezakonito zadržuje izvajanje določb zakona.«

Načela naj bodo enaka za vse

Janši je vladi, arhivu in Sovi povsem jasno uspelo dokazati napako. Četudi bi Sova naknadno dokumente označila za zaupne, je za STA povedal dr. Pirnat, to ne pomeni, »da dostop do takšnega dokumenta ni mogoč«. Ocenil je še, da je vlada očitno organizirano onemogočila vpogled v arhiv. Ena nič za Janšo. Tudi argument, ki je sledil, vzdrži: Slovenija je nova država in nima nobenih moralnih obvez do dejavnosti SDV v okviru Jugoslavije. Izjeme so bržkone mogoče, vendar jih mora v zakonitem postopku določiti zakonodajalec in ne morejo biti prepuščene samovolji izvršne oblasti, Sove ali arhiva. Slovenija po osamosvojitvi ni sprejela lustracijske zakonodaje, toda to ne more pomeniti, da resnica o predosamosvojitvenem dogajanju ne sme priti na dan. Bombno (teroristično) dogajanje v Velikovcu 1979 ne more in ne sme biti izjema. Podobno mnenje je v intervjuju za Žurnal 24 dal tudi vplivni koroški Slovenec dr. Marjan Šturm: Na Koroškem se o sodelovanju z jugoslovansko tajno policijo šušlja in ugiba, zato je nujno, da se te stvari razčistijo. Sicer pa je že knjiga Dušana Lajovica (in spletna stran) poskrbela, da so imena različnih sodelavcev prišla na dan.

Ta slovenski »Wikileaks«, če smo dosledni, se tudi ni zgodil daleč od Janševih načrtov in interesov. Transparentnost pa tu prinese več koristi kakor škode in oblasti so doslej že pokazale, da brez jasnih kriterijev raje ščitijo malopridneže kakor žrtve. Zgodilo se je, da je bil proti nekomu (piscu teh vrstic) sprožen postopek, ker je objavil ime osebe, ki ga je službeno nadzorovala, proti kršitelju temeljnih človekovih pravic (pozneje uslužbencu Sove) pa ne. Janši je torej mogoče brezpogojno pritrditi v prizadevanju za transparentnost pri razčiščevanju anomalij nekega nedemokratičnega obdobja.

Prav s tem orodjem se velja spomniti debate o Wikileaksu, ki jo je 19. januarja letos priredil Inštitut Jožeta Pučnika. Naslov je bil Svoboda govora ali grožnja svobodi?. »Zakaj bi vedno morali razkrivati vse podatke? Tako lahko pride do nasprotnega učinka in manjše transparentnosti. Preveč svetlobe nas lahko zaslepi,« je tam povedal ameriški ambasador Joseph Mussomeli. Svoj pogled je razgrnil tudi Janša. Depeše so do zdaj dobila nekatera uredništva »levičarskih časopisov po Evropi«, je dejal in izrazil upanje, da je pri njihovi objavi prisotna odgovornost, saj lahko nastane težava, če bi na primer objavili oporečnike v Severni Koreji, ki so sodelovali z zahodnimi oblastmi: »Ko bodo ti ljudje končali na pokopališču, bo pogled na Wikileaks drugačen.«

Kako že gre tista o načelu transparentnosti in pravici vedeti vso resnico? Je med Wikileaksovo formulo in formulo Udba.neta res taka razlika, da v prvem primeru resnica ne sme, v drugem pa mora priti pred javnost? Ali ni argument trenutne oblasti v bran tajnosti Sovinih dokumentov enak Janševemu v prid oporečnikov v Severni Koreji, saj bi lahko škodo utrpeli nedolžni »družinski ljudje« in »patrioti«?

V zibelki Koroški

Celotna zgodba nas je pripeljala do lika Janusa, rimskega boga vrat in prehodov (tranzicije), pogleda v preteklost in prihodnost, z dvema glavama in dvema obrazoma. Janša ima brezpogojno prav, ko zahteva, da se »totalitarna preteklost« razišče z natančnostjo kirurškega skalpela. Brezpogojnosti ne smejo zmotiti niti njegovi politični motivi. Poleg tega: ker že zelo dolgo (zavezujoče) narekuje politični tempo države in če s transparentnostjo misli resno, ga kot vse resnicoljubne ljudi čaka naporna pot (samo)očiščevanja. Politični instinkt ga je pripeljal do Velikovca, na Koroško, kjer naj bi bilo ob terorističnih dejanjih mogoče preverjati temelje aktualne demokracije v Sloveniji.

Nasproti tej »koroški« nameri na spletni strani Mikstone stoji zapis Mitje Kunstlja: »Pa Celovec, rutinska ugrabitev Grka, ki je Janši popalil milijon dolarjev avansa za neke protiletalske rakete, stvar se je sfižila, deset dni preiskovalnega zapora v Avstriji, preden se je primajal odposlanec direktorja VOMO Lovšina …« Koroška izstavlja račune tudi izstavljavcem računov.

Včasih se zdi, da je v politiki kakor na borzi, ko udarov in pretresov ne določa realna vrednost dela, temveč psihologija borznih posrednikov. Morebitni učinek domin v islamskem koridorju od Tunizije do Jemna bi bil dokaz slabega delovanja aliberalnih demokracij, avtoritarnih politikov in nedelovanja nadzornih mehanizmov vladavine prava. Niti slovenska vlada niti Sova si iz analognih razlogov torej ne bi smeli privoščiti, da bi se v še tako tankočutnem nacionalnem interesu postavili nad zakon. Kako pa se bo v to zahtevno shemo umestil dinamični vodja opozicije? V funkciji časa vztrajno izziva sence preteklosti. Zmotno je prepričan, da mu te ne morejo postati sodnik.