Knjiga kot zdravilo

Sam sem si v času karantenskih in drugih omejitvenih ukrepov, čeprav brez odločbe in natančnejše anamneze, samopredpisal nekaj knjižnih zdravil. Ne, nisem bil pričakovano premočrten in na primer brez odlašanja napadel Camusovo Kugo, Boccacciev Dekameron, Manzonijeva Zaročenca, Defoejeve Spomine na leto kuge ali Poejevo Masko rdeče smrti. Saj, saj, najbrž se ne bi imel slabo, si mislim. Ne, poleg drugih, večinoma novejših knjig, sem si kot nekakšno bralno atletiko zadal ponovno branje Kratke zgodovine skoraj vsega Billa Brysona.Lahko rečem, da je bila dobro mentalno zdravilo? Vsekakor – z izjemo nekaterih zoprnih odlomkov: ...