Ko kraljica sreča Bonda

Ne glede na to, kakšno (stereotipno) predstavo imate o Britancih, jim je treba priznati, da znajo pripraviti spektakel. Odprtje olimpijskih iger je bilo vsekakor paša za oči in ušesa (morda ne ravno za vse okuse), izvirno, barvito, domiselno in tehnično dovršeno delo režiserja Dannyja Boyla, ki je v štiriurno predstavo poskušal preslikati tisočletno britansko zgodovino in jo seveda prikazati v najlepši luči. Pokazal je, kaj vse so Otočani dali svetu, od Shakespeara do industrijske revolucije, Beatlesov in interneta, ter potrdil, da so imeli vseskozi iskriv smisel za humor, tudi na svoj račun.

»Dober večer, gospod Bond.« »Dober večer, vaše veličanstvo.« Dialog, ki sta ga odigrala prava kraljica Elizabeta II. in filmski James Bond (Daniel Craig), sledila pa sta mu polet s helikopterjem in skok s padalom v olimpijski park (seveda sta ga opravila kaskaderja), so včeraj britanske televizijske postaje predvajale več stokrat. Tako kot druge utrinke spektakla, v in po katerem se Britanci niso odpovedali značilnosti malodane vseh velikih nacij na svetu – samopoveličevanja.

Po uspešnem uvodnem dejanju, ki je nagovarjalo predvsem tiste, ki so sicer najbolj odmaknjeni od glavnih tokov britanskega življenja (etnične manjšine in vse bolj odtujeno mladino), so igre malodane že razglasili za najboljše doslej. To so pravzaprav počeli že dolgo, preden se je športni spektakel začel. Vsaj od srede, ko je Delova poročevalska ekipa prispela v London, so najbolj pogoste besede, ki jih je zaslediti v angleških elektronskih medijih: amazing, fantastic, magnificent, magical, extraordinary, excellent – navdušujoče, fantastično, veličastno, čarodbno, izjemno, imenitno.

Ponavljajo jih s takšno vztrajnostjo, kot je po napadih na newyorška dvojčka leta 2001 tedanja Busheva administracija, z njo pa mediji v Ameriki, ljudem v glavo vbijala skrb za varnost in strah pred terorističnimi napadi. Retorično bombardiranje, ki lahko velikokrat ponovljeno laž pretvori v resnico ali vsaj dodobra olepša realno stanje, je to pot precej bolj nedolžno in ima predvsem bolj plemenit namen. Britanci morajo za vsako ceno vzljubiti olimpijske igre in to prirediteljem in medijskemu stroju vse bolj uspeva. Ko se je v petek zvečer začel Boylov šov, so bile londonske ulice prazne, na strehah hiš in blokov v bližini olimpijskega parka so si okoliški prebivalci pripravili piknike s pogledom na spektakel, pubi po vsej prestolnici so bili nabito polni, oči pivcev pa so bile »prilepljene« na male zaslone, kakor da bi angleška (ne britanska) nogometna reprezentanca igrala v finalu svetovnega prvenstva.

Tako kot vsajanje strahu je tudi širjenje dobre volje, nostalgije in evforije nalezljivo in to je ta čas najbolj zmagovita poteza Britancev na OI. Za nasmeški in pohvalami se skrivajo številne majhne (tudi kakšna velika) napake, predvsem pa beg od precej bolj sivega, če že ne črnega vsakdana, ki se bo vrnil čez dva tedna. Zakaj se tudi pri nas ne bi prepustili britanskemu pristopu? Hvala in samohvala – še bolj upravičeni bosta, če bodo naši olimpijci uspešni – namesto kriznega besednjaka bi, četudi za kratek čas, razvedrili nacionalnega duha. Toliko pa najbrž spet ne, da bi ob odprtju EP v košarki 2013 (za Slovenijo je to malodane tako velik projekt, kot so za Veliko Britanijo olimpijske igre) videli posnetek, na katerem Kekec predsednika vlade užene v kozji rog …