Ko žalovanje postane rutina

V osamljeni hiši tik ob turško-sirski meji je bilo minulo nedeljo popoldne komorno ozračje. Medtem ko so v streljaj oddaljenem Kobaniju, obleganem kurdskem mestecu, odmevale eksplozije granat in raket, je skupina kurdskih vaških starešin in vodilnih članov gibanja YPG, ki vodi obrambo poslednje kurdske trdnjave v regiji, žalovala ob smrti sina enega izmed poveljnikov kurdskih oboroženih sil.

V temačni izbi so moški pili čaj in kadili. Večinoma so molčali. Za njimi je bilo dvajset dni trdih bojev z neusmiljeno islamistično milico. Za njimi so bila tri leta in pol sirske vojne, najbolj krvavega konflikta našega časa, ki ves čas dobiva nove, še temnejše razsežnosti.

Ženske, med njimi je bila mama le dan pred tem v bojih s skrajno sunitsko milico ubitega osemnajstletnika, so v prostor prinesle veliko sliko njihovega »mučenika«. Nihče ni jokal. Kurdi so imeli v zadnjih tednih tako velike izgube in tisto, kar je še bilo pred njimi, je bilo tako strašljivo, da je bila načeta intimnost izgube. To je velika tragedija vsake vojne. Vsake velike človeške tragedije.

Gospod Halil Mahmud, župan sedmih največjih kurdskih vasi, ki so jih zasedli pripadniki Islamske države, je v »varni hiši« ves čas zmajeval z glavo. Bil je eden izmed ustanoviteljev kurdskega avtonomnega območja, ki je, popolnoma odrezano od sveta in brez kakršnih koli zaveznikov, tudi iz vrst iraških Kurdov ne, zdržalo dobri dve leti. Padec kurdske enklave je bil neizogiben. Mahmud je v družbi vojaških poveljnikov kurdske obrambe govoril o strahu pred genocidom. In o tem, da v tej vojni ni prav nikakršnih naključij.

»Ne potrebujemo veliko pomoči. Samo z lahkim orožjem smo zdržali že več tednov. Potrebujemo le natančno zračno podporo in nekaj protitankovskega orožja. Če bi tisti, ki so krenili v vojno proti Islamski državi (tu islamiste imenujejo Daš, op. p.), z njimi res hoteli obračunati, bi to lahko naredili v nekaj dneh,« je prepričan Mahmud, ki je svojo ženo in otroke »umaknil« na drugo stran meje. V Turčijo, ki ravno v teh dneh vstopa v vojno, ki jo je, skupaj z Islamsko državo, sama pomagala ustvarjati in širiti, se je pred napredujočimi islamisti v zadnjih dveh tednih zateklo več kot 200.000 sirskih Kurdov.

»Turčija je sprejela naše begunce, a zavedati se moramo, da v nas vidi grožnjo. Bojijo se, da bo prihod sirskih Kurdov na turško ozemlje destabiliziral celoten turški del Kurdistana, kjer živi skoraj polovica kurdskega prebivalstva. Mi nismo nikoli nikogar napadli. Vedno smo se le branili. Tudi zdaj je tako. Razumem pa, da so naši rojaki v Turčiji jezni, ker jim oblasti v Ankari ne pustijo, da bi nam priskočili na pomoč pri obrambi Kobanija. Tudi jaz sem jezen. Zelo,« je v tihem in umirjenem tonu nadaljeval eden vodilnih sirskih Kurdov.

Nekaj časa je molčal. Tako kot so molčali vsi drugi, v tradicionalna kurdska oblačila odeti moški v sobi, namenjeni gostom. Deček je napolnil čajne kozarce. Po Kobaniju je padalo z vso silo.

»Zakaj Američani ne bombardirajo položajev IS tik pred mestom?!? Jasno se vidijo od povsod. Zakaj napadajo le njihove zapuščene postojanke v zaledju? Ali nas bodo spet žrtvovali?« se je hkrati vprašal in si odgovoril gospod Mahmud.

Žalovanje bo postalo rutina.