Tiskane izdaje
Ne, nihče ni nič epohalnega rekel, ne pametnega ne neumnega. (Ali pa tudi je, pa si nisem zapomnil.) V spomin se mi je vtisnil goli vizualni utrinek.
Govorim o soočenju Pahorja, Janše, Jankovića in Viranta na Pop TV, verjetno najodličnejšem primerku infotainmenta, kar smo jih imeli kdaj priložnost videti na slovenskih televizijah. (To je bila tista oddaja, v katero so na koncu pripeljali še soproge kandidatov.)
Med soočenjem sta Janša in Virant ves čas operirala vsak s svojim iPadom. V nekem trenutku pa se je od zaslona iPada, ki ga je Janša obrnil proti kameri, da bi pokazal graf, odbil žarek reflektorja in se v objektivu prizmatično razcepil v štirikrako zvezdo in se kar nekaj sekund svetlikal kot na mestu trepetajoča repatica.
In kot da ne bi vse skupaj že brez tega izgledalo kot netipična, kičasta, neminimalistična, na power uporabnike targetirana, vendar privržencem Talking Toma všečna, po slovensko dezestetizirana in sproducirana reklama za Apple — no, ali pa za Janšo, kot bi kdo porekel (in gotovo tudi je, vsaj na družbenih omrežjih) —, so se kraki zvezde za nameček še vrteli!
Dva meseca po tem pa na skoraj dve leti starem, obtolčenem, opraskanem, na vogalih deformiranem, pošlatanem, nikoli dovolj pogosto brisanem, včasih z marmelado in otroškimi smrklji onesnaženem, od nekaj tisoč ur tipkanja, tapkanja, risanja, rokopisanja, ščipanja, pometanja, prekladanja, padanja, drkanja s prstom in stylusom, mailanja, bravzanja, branja, listanja in od gledanja risank na YouTubu ali igranja Jeznih ptičev in Bike Barona utrujenem, do skrajnih kapacitet spomina zabasanem in že malo upočasnjenem iPadu prve generacije, ki mu noben etui ne more več pomagati, berem čez petindvajsettisoč besed dolg špeh, ki mu sestavljalci vlade po tradiciji rečejo koalicijska pogodba, v. 2012–15.
Tu se pod točko 5.3 (šolstvo, povečanje dostopnosti učbenikov in IKT opreme) skriva zaobljuba: “Pospeševali bomo nabavo tabličnih računalnikov in ostale IKT opreme.”
Izplačalo se je tako dolgo, predolgo čakati na vlado. Dobili smo v svetovnem merilu ažurno koalicijo: samo en teden po tem, ko je Apple lansiral program iBooks Author, preprost in brezplačen pripomoček za izdelavo interaktivnih, multimedijskih učbenikov in delovnih zvezkov (pa tudi knjig, časopisov in revij) za iPad in s tem napovedal revolucijo v izobraževanju, že je prišel kvintumvirat s pogodbo, v kateri se zavzema za natanko to!
Doslej nisem verjel, da je Mussomeli imel prste vmes pri sestavljanju koalicije. Zdaj pa vidim, da je
Koalicijske pogodbe nisem bral, ampak sem takoj pritisnil cmd + F in vnesel “tablični”. Za vsak primer pa sem jo vseeno konvertiral v PDF in jo arhiviral.
Poleg zvestega iPada imam še bolj oseben razlog, da me pobuda zanima in da želim verjeti, da bo to uresničeno: v mandatu te vlade bosta oba sinova namreč začela hoditi v osnovno šolo. Starejši že letos jeseni, mlajši dve leti za njim.
Današnji slovenski otroci tako rekoč komaj zlezejo iz plenic, pa že morajo v šolo. Mislim, da pri šestih nimajo kaj iskati v šoli. A kakorkoli, starši smo vseeno ponosni in malo tudi žalostni: še leto, dve, tri minejo, pa so ne samo že strašno pametni, ampak tudi nosijo učbenikov in delovnih zvezkov prepolne šolske torbe, dvakrat težje od mojega nahrbtnika z laptopom in iPadom, ki ga vsak dan tovorim v službo in domov.
Kdor je vešč iPada, si zlahka predstavlja, da ne v osnovnošolskem ne v gimnazijskem kurikulumu ni ničesar takega, česar učenci in dijaki ne bi mogli početi na iPadu in z iPadom. Ponavljam: ničesar. Še enkrat ponavljam: ničesar. (Dobro, razen telovadbe.) Vseh devet plus štiri leta (plus fakulteta) bi lahko hodili v šolo samo z iPadom, ki z zanemarljivo torbico vred ne tehta več kot tričetrt kile. Na njem bi imeli naloženo vse od pobarvank in slikanic in čitank in risalnih blokov in delovnih zvezkov za učenje abecede in številk v prvi triadi, pa vse učbenike in delovne zvezke za višje razrede in letnike, ki jih je kdaj kdo napisal in jih še bo, da niti ne omenjam beril in obvezne literature v integralnih verzijah.
iPad bi z elektronskimi izdajami kompletne šolske literature in papirologije od učbenikov in delovnih zvezkov pa do beležnic in zvezkov in knjig dejansko omogočil popolnoma paperless schooling, seveda z vso možno in potrebno multimedijo.
Tradiciji na ljubo bi v šolah morali ohraniti nekaj papirja. Absolutno naj ostane del splošne izobrazbe in žlahtne kultiviranosti, da se otroci (na)učijo pisati in risati s svinčniki, barvicami, nalivnimi peresi (in da to tudi počnejo pozneje, ko že znajo); da znajo risati s prosto roko z barvicami, čopiči, voščenkami in ogljem; da znajo uporabljati tudi druga analogna, četudi obsoletna orodja kot ravnilo, šestilo, radirko in podobno šaro; in ne nazadnje, tudi tiskane knjige naj vzamejo v roke čim pogosteje, saj še ne bodo tako kmalu izumrle.
Pa bi bila od šolskih iPadov še kakšna druga korist, kot da učencem in dijakom ne bi bilo treba nositi težkih torb in da se ne bi več mogli izgovarjati, da so doma pozabili zvezek ali knjigo? Seveda.
Vse šolske aktivnosti — na čelu z učnimi, pa tudi intelektualne, kulturne, umetniške, da ne rečem razvedrilne — bi bile na iPadu zanimivejše. iPad se po formi in bazičnem ergonomičnem načinu uporabe zgleduje pri prastari šolski tablici, na kakršne so nekoč pisali v šolah. Razlika pa je v tem, da s svojo praktičnostjo, aplikacijami, funkcionalnostmi in fascinantnostjo odpira tako rekoč neskončne svetove in zahteva — in, kar je najpomembnejše, tudi brez nadaljnega dobi — več angažmaja, discipline, zbranosti s strani v razredu marsikdaj zdolgočasenega nedoletnega, mladega uporabnika. Zato je lahko veliko bolj učinkovito, dobesedno univerzalno didaktično sredstvo.
Problem pa je seveda v tem, da bi uvedba šolskih iPadov potegnila za sabo popolno disrupcijo ekonomije, ki se vrti okrog obstoječega šolskega sistema. Seštejte število vseh učbenikov in delovnih zvezkov za vse razrede in letnike in jih zmnožite z nakladami. Nimam teh podatkov, vendar domnevam, da je to celo v Sloveniji velika industrija. Cene učbenikov bi se znižale za stroške tiska (in ponatiskovanja) in distribucije, predvsem pa bi postale transparentne. Založniki in avtorji bi zaslužili toliko, kot si zaslužijo. Tiskarji bi se preorientirali na vizitke. Razmahnil bi se pogon razvijalcev in app dizajnerjev za šolske potrebe, pa tudi softverskih in hardverskih serviserjev. Konec avgusta in v začetku septembra bi samo neslišno brenčale brezžične povezave, v knjigarnah in papirnicah pa ne bi bilo nobene gneče. Morda bi se celo DZS zamajala.
Apple je celo svoje zveste privržence razjezil ali vsaj razočaral z nesramnim end user license agreementom (EULA), ki določa, da je vsako delo, ustvarjeno s programom iBooks Author, ki ga založnik in/ali avtor nameravata tržiti, mogoče distribuirati samo skozi iBookstore, pri čemer Apple zadrži 30 odstotkov prodajne cene. Toda: delo je lahko zastonj, Apple si v tem primeru ne lasti pravic. Učbeniki za slovenske šole bi torej morali biti brezplačni, seveda pa bi pravična monetizacija založnikov in avtorjev zato tekla mimo Appla.
Vsako leto gre v osnovno šolo čez 20.000 otrok. Vsak prvošolček bi dobil iPad in ga nosil s sabo vso triado, v naslednji bi dobil novega in potem še enega. Za opremljanje osnovnošolcev bi torej rabili 360.000 iPadov v devetih letih, kar bi pri navzgor zaokroženi nabavni ceni 300 evrov (za najskromnejši, a za začetnike dovolj zmogljivi model) naneslo po šest milijonov na leto v prvih treh letih, po dvanajst milijonov v naslednjih treh letih in po osemnajst milijonov v zadnjih treh letih — skupaj torej 108 milijonov evrov v devetih letih za vse razrede.
iPade pa bi lahko v bistvu kupovali starši, MŠŠ (pardon) pa bi jih subvencioniral do polovice zneska.
Zaokrožujem: prištejmo k temu še polovico te vsote za srednješolce, ki bi menjavali iPade na dve leti, polovico za založnike in avtorje in polovico za druge s tem povezane stroške.
Da bi država s pomočjo iPada spravila do fakultete dvajsetinvečtisočglavo generacijo mojega Oskarja in za njim še Jonasa in še naslednje in naslednje in naslednje, bi jo v trinajstih letih po teh približnih izračunih stalo 216 milijonov evrov ali v povprečju 16 do 17 milijonov na generacijo.
To bi bil zanimiv eksperiment. Realiziran bo takrat, ko bom jaz minister za šolstvo in nadstavbne dodatke.
Ampak hej, kaj vendar govorim? Saj sploh nikjer ne omenjajo iPada!
