Koga sploh zanima izid?

Stojanovićeva zasedba ima lepe teoretične možnosti za uspešno zgodbo. Tako močne podpore za brezskrbno delo že lep čas ni užival noben selektor, reprezentanca je izgubila »oportunista«, ki sta odšla s prejšnjim selektorjem, vpliv »eksternalij« pa je izničil predsednik. Tudi tisti, ki jih ne zanima nogomet, po prepričevanju glavnih akterjev vedo, da je pomemben že začetek slehernih kvalifikacij, da ne smemo izgubiti s Švico in da Slovenija ne sme osvojiti manj kot dveh točk v prvih dveh tekmah. Če seveda želi na ples v družbi Neymarja in Messija v Riu de Janeiru.

Hude matematike res ni – ničla iz Stožic in Osla bi bila usodna, šestica nemara že mundialska. Toda za takšna scenarija je le 22 % možnosti. Bolj verjetno je, da bo Slovenija odšla proti veliko lažjemu oktobrskemu urniku po tretji poti.

Uspešna preteklost le redko jamči enako prihodnost, kljub temu pa je zanimivo naključje, da so Slovenci vsa poglavja v dveh nogometnih pravljicah začeli brez zmage – v Atenah, Toftirju in Wroclawu. Tudi sicer je poraz pogosto enak veliki zmagi. Se spomnite tekme Kekovih fantov na Wembleyju ali pa domačega poraza Katančevih adutov na starem Bežigradu, ko so navdušeni navijači kljub zmagi Norvežanov ploskali še petnajst minut po tekmi? Končni vtis – igra, če hočete – je pogosto pomembnejši od rezultata in edini ponuja realno upanje za prihodnje (dolgoročne) uspehe. Tokrat ni drugače; ni bolj učinkovitega načina za izboljšanje imidža reprezentance, kot z igro navdušiti 15.000 navijačev.