Koliko časa še car Zoki?

Aleksander Čeferin, Slaviša Stojanović, Božidar Maljković, Marta Bon, Tone Tiselj, Sašo Filipovski, Boris Denić, Tanja Polajnar ... To je le nekaj vidnih posameznikov (še več jih je globoko vpetih v lobiranja, delovanja klubov, društev in zvez), ki jih je v svoje športno omrežje povezal Zoran Janković. Zato so dogodki v zvezi s preiskovanjem županovega spornega poslovanja v mestni občini in podjetij njegovih sinov tudi resno opozorilo za vse Jankovićeve premišljeno izbrane kadre v ljubljanskem in tudi slovenskem športu.

Jankovićev vpliv na delovanje športnih zvez in klubov (razen tistih s predzankom izrazito slovenskih – OKS in zimski športi) je strahovit, njegova neomajna privrženost do športa pa je večplastna. V slogu nekdanjih veljakov manipulira s plebejci, z največjimi športnimi asi in tudi t. i. akademci. Vsi mu brez kančka sramu, če so zato nagrajeni, »jedo iz rok«. V športu pa je tudi denar in kako rad(i) ga ima(jo), čivkajo že vrabci onstran slovenskih meja.

Za bolj ali manj pozitivno Jankovićevo športno podobo so poleg njegovih sposobnosti krive tudi izkrivljene ocene o uspešnosti njegovega delovanja. Resnica pa je za največjega športnega navdušenca med podjetniki ali politiki tudi kruta. Svoj pohod je začel v Ljubljani s precenjenim ženskim rokometom in se preko njega zavihtel še v moškega. Organizacija evropskega prvenstva za moške in drugo mesto Slovenije sta bila vrhunec. A v rokometu je Janković v mnogo zahtevnejši in prestižnejši konkurenci tudi pogorel. S scene sta mrknila kar dva ljubljanska kluba. Slovan že leta živi kot siromak, Prul, ki bi ob njegovi pomoči, ko je bilo treba, zavzele evropski vrh, ni več. Hud udarec je dobil ob poskusu zavzetja predsedniškega položaja Evropske rokometne zveze. Prav resno ga v Evropi nihče ni vzel in je v volilni bitki gladko izgubil že v prvem krogu glasovanja. Prekosil ga je celo luksemburški kandidat.

Seveda debakli v najzahtevnejši rokometni konkurenci niso niti malo omajali Jankovićeve podobe uspešnega funkcionarja in menedžerja. Celo več, Srečko Katanec, Zlatko Zahović, Iztok Čop, Peter Vilfan, Jure Zdovc, Rašo Nesterović in še vrsta drugih znanih asov slovenskega športa so prepričani, da je Zoki car. Pa še res je. Odkar Janković vedri in oblači v ljubljanskem športu in tudi v nekaterih panožnih zvezah, ni šlo nič na bolje. Nogomet in košarka sta v hudi krizi, uspešni rokometni klubi delujejo na Štajerskem, Obali, Dolenjskem, NZS je postal simbol razdruževanja, KZS prepiranja in potrate brez kritja.

Če bi se Janković umaknil iz športa, bi mnogim spet tekle solze, ene bi pri koritu zamenjali drugi, ampak ponudila bi se priložnost za verodostojnejšo selekcijo ljudi, znanja in zamisli. Razen če se ne bi pojavil Janković z nasprotnega pola. Je pa res, da bi Jankovića zaradi pozitivnega odnosa do športa in navijaštva za vse naše tudi pogrešali.