Koliko ljudi je prišlo na Franza Ferdinanda?

Ko so v malo konferenčno sobo časopisa Guardian prihiteli še zadnji zamudniki, je odgovorni urednik Alan Rusbridger začel uredniški sestanek.

V nekaj minutah je povzel glavne dogodke in analiziral poročanje Guardianovih novinarjev: s katerimi temami so prehiteli večerna poročila BBC, kaj so zamudili in katere dogodke so bolje pokrili časopisni tekmeci pri Daily Telegraphu, Independentu in Timesu. Urednikom je naročil, katere sodelavce naj pohvalijo zaradi odlično napisanih prispevkov, in poslušal njihove predloge, kateri dogodki si najbolj zaslužijo jutrišnjo naslovnico.

Zdelo se je, da ga ne more presenetiti niti najbolj obrobna novička. Poznal je izid nogometne tekme, v kateri so lokalni drugokategorniki po dvajsetih porazih prvič izenačili in razveselili že rahlo obupane navijače. Ko mu je novinar napovedal članek o novi britanski energetski politiki, ga je opomnil, naj nujno prebere uredniški komentar, s katerim so pred leti pospremili napoved vlade, da na Otoku ne bodo več gradili nukleark. Zanimalo ga je, kakšne so kritike novega romana nekdanje mlade literarne čudežnice Zadie Smith, kako so se Američani odzvali na jutranji bombni napad v Iraku in koliko ljudi je privabil včerajšnji koncert vročih indie rokerjev Franz Ferdinand (sam vodi radijsko oddajo o zborovskem petju in predseduje narodnemu nacionalnemu mladinskemu orkestru). Pred zaključkom sestanka pa je zbranim še orisal trenutne razmere na britanskem medijskem trgu in povedal, kako napreduje prenova spletne strani, ki mora biti končana do konca leta.

»Kako mu to uspe?« sem občudujoče zašepetal tedanjemu mentorju Vicu Keeganu. Kako ima lahko ob vsem dnevnem delu tako širok pregled nad vsem, kar se dogaja v časopisu, po svetu in doma?

Keegana je moje vprašanje presenetilo. »Saj zato je pa postal odgovorni urednik, se ti ne zdi?« je dejal in vprašujoče opazoval mojo zadrego.

Samoumevnost njegovega odgovora – da je Rusbridger postal odgovorni urednik, ker je pač tako sposoben – je bila zame nekaj čisto novega. Če sem se o nadrejenih pogovarjal s slovenskimi novinarskimi kolegi, nismo njihovih uredniških funkcij skoraj nikoli pripisovali novinarskim ali organizacijskim sposobnostim. Vedeli smo, da je nekatere posredno ali neposredno nastavila politika. Drugi so postali uredniki zaradi osebnih povezav, ponujenega denarja ali prepričanja, da so novi lastniki končno prepoznali njihove spregledane potenciale. Pripovedovali smo si anekdote z uredniških sestankov, ki so razkrivale njihovo nerazgledanost in nenačelnost, ter sočustvovali s tistimi, ki so jih zadušili birokratske naloge, prosjačenje za oglase in nabiranje poceni prispevkov zaradi nenehnega zniževanja honorarjev.

Enake pogovore sem med raziskovanjem postsocialističnih medijskih trgov doživljal tudi po državah nekdanje Jugoslavije, na Slovaškem in Poljskem, v Bolgariji in Romuniji ter drugih državah, ki so v začetku devetdesetih let začele dobivati novo medijsko pokrajino.

Razlogov za cinizem in nespoštovanje formalnih uredniških avtoritet nam ni manjkalo. Nenormalne prakse so se zaradi razširjenosti začele zdeti normalne. Izkušenih medijskih menedžerjev, ki bi znali voditi medije kot tržno dejavnost, v regiji nismo imeli. Šibke ali politično nezrele vlade niso znale postaviti učinkovite regulacije, ki bi omejila divjo liberalizacijo medijskega prostora, v katerega so vstopali lokalni mogotci in tuja, kapitalsko močna medijska podjetja. Pritiskom politike, ki je prek lastniških deležev, nadzornih svetov in zakonodaje ohranila precej vpliva na imenovanje urednikov, so se pridružili kapitalski pritiski in komercializacija, na katere novinarji in njihove poklicne organizacije niso bili pripravljeni. Prikrita in očitna poklicna lustracija pa sta »upokojili« veliko izkušenih medijskih delavcev, ki jih v novih časih niso več potrebovali. Zato se dragoceno obrtniško znanje ni preneslo na mlajše novinarje, ki so morali za preživetje nenehno menjavati honorarne zaposlitve in niso mogli zgraditi lastnih karier.

V medijih in drugih panogah, za katere je bilo značilno politično kadrovanje (državna podjetja, javna uprava, telekomunikacije, finančni sektor, izobraževalne ustanove, inštituti …), sta se krepila negativna selekcija in občutek nemoči. Vse manj državljanov je verjelo, da ministrska, poslanska, profesorska, sodniška in druga pomembna mesta zasedajo posamezniki, ki so napredovali zaradi sposobnosti, dobrega dela in ugleda, kar je zmanjševalo zaupanje v državne institucije in pomembne družbene skupine. Vendar je bilo takšno ozračje za razvoj posameznikov, stroke in družbe pogubno – česar sem se prvič zares zavedel prav na londonskem uredniškem kolegiju jeseni 2004, ko sem se tako zelo začudil nečemu, kar bi moralo biti običajno.

Zakaj taka razlika? Nikakor ne zato, ker bi bile razmere v britanskih medijih tako idilične. Čeprav je britanski medijski trg med najstarejšimi in najrazvitejšimi na svetu, so tudi njihove medije (in novinarje) prizadeli globalni problemi medijske industrije: kriza poslovnih modelov, spremenjene gledalske in bralske navade, komercializacija, negotove delovne razmere, izgubljeno zaupanje javnosti (reciklatorstvo, nekritično podpiranje vojne v Iraku in Afganistanu ...) ter nizka družbena zavest medijskih delavcev, zaradi katere so novinarji izgubili stik z naravnimi zavezniki (javnostjo, ne politiki ali oglaševalci).

Kljub temu so se med mojimi novinarskimi in uredniškimi sogovorniki ohranile nekatere temeljne, čeprav včasih idealizirane predstave o novinarski dejavnosti. Politika ne more presojati ali celo določati, kakšni morajo biti mediji. Bralci nagrajujejo kakovostne vsebine in medije kaznujejo za podcenjujoč ali pokroviteljski odnos. Ustvarjalna panoga zahteva ustvarjalno okolje, zato morajo medijski lastniki – tako javni kot zasebni – pritegniti in obdržati najboljše ljudi, če hočejo preživeti.

Takšna samopodoba je med drugim »kriva«, da upravitelji Guardiana – neprofitni Scott Trust – kljub izgubam in odpuščanjem krepijo internetno izdajo časopisa, vztrajajo pri njegovi odprtosti in vključujejo bralce v novinarsko delo. Zaradi nje vse več novinarjev zapušča tradicionalna medijska podjetja, če jim kapitalski pritiski ne omogočajo normalnega dela, in ustanavljajo alternativne medije, s katerimi iščejo nove poslovne priložnosti ali nadomeščajo demokratični primanjkljaj, za katerega ne bo nikoli poskrbela komercialna medijska industrija. Temeljno prepričanje, da so mediji kljub napakam pomembni za delovanje demokratičnih družb, pa še vedno mobilizira britanske akademike in civilno družbo, kadar je treba podpreti avtonomijo javnega servisa, obsoditi posege politike v medije ali povezati pobudnike medijske reforme, ki jih je lani mobiliziral veliki prisluškovalni škandal, v katerega so se zapletli britanski tabloidi.

Omenjena prizadevanja ne morejo čudežno odpraviti medijske krize, zagotoviti medijske avtonomije ali odpraviti negotovih medijskih služb, vendar so ključna za premagovanje otopelosti, ki se je po končani prvi fazi tranzicije naselila na postsocialističnih medijskih trgih. Občutek brezupa in strah pred izgubo službe sta bila ključna za razmah političnega kadrovanja in koncentracijo medijskega premoženja v rokah slamnatih, nestrateških in politično nastavljenih lastnikov, ki se mu niso medijski delavci in intelektualci nikoli zares uprli – ne glede na (uradno) svetovnonazorsko opredeljenost vlade, ki je udejanjala sporno medijsko politiko. Na enako pasivnost zdaj znova računajo domači politiki, ki pod krinko gospodarske krize pripravljajo drugo fazo medijske tranzicije.

Napovedane spremembe tokrat niso samo kadrovske – menjavanje predsednikov uprav, direktorjev, nadzornikov in urednikov –, temveč so sistemske. Višja davčna stopnja za tisk, o kateri je, kot lahko slišimo od zaupnih virov, vlada razpravljala ta četrtek (dvajset namesto dosedanjih osem odstotkov), bi še bolj obremenila časopise in revije, ki se tudi na največjih medijskih trgih trdo bojujejo za negotovo preživetje. Nižanje prispevka za javno radiotelevizijo bo poglobilo organizacijske in vsebinske težave javnega zavoda, s katerimi bi se težko spoprijelo še tako sposobno vodstvo. Šibkejši časopisi in nacionalka pa bosta okrepila oglaševalsko prevlado največje komercialne televizije (Pop tv) ter odprla prostor nastajajoči »televiziji Telekom«, ki jo bo zaradi internetne narave skoraj nemogoče regulirati z medijsko zakonodajo, če bodo njeni prihodnji lastniki – domači ali tuji – zlorabljali njeno medijsko moč in tržni položaj na področju telekomunikacij.

Nova razmerja moči bodo določila podobo slovenske medijske krajine v prihodnjem desetletju. To podobo novinarji in kritična javnost – kot pasivni statisti – znova prepuščamo politiki. Kljub preteklima dvema desetletjema nenormalne medijske normalnosti.