Tiskane izdaje
Astronavt Strongman pilotira Eagle nad Lunino površino in išče primerno parcelo za pristanek. Ko se spusti, najprej ugasne motorje, srkne viski za srečo, spusti lestev, spodaj pa izdahne tisto zgodovinsko floskulo, dogovorjeno med scenaristi v Hollywoodu in Belo hišo. Strongman se začudi: Tu ste sami kamermani in podobni holivudarji, kje pa so pravi časnikarji? Kdo ste vi? Jaz sem, se oglasi nekdo iz skupine, novinarka slovenske televizije, tretji program. Za tretji program že ne bom komentiral, sikne Strongman, so tu tudi kakšni zaresni časnikarji? Seveda so! se sliši izza vzpetine, tu je kiosk z vsem, kar si poželite!
Strongman odraca in odskače do kioska in se ne more načuditi: ni New York Timesa, ni Guardiana, praktično samo slovensko časopisje. Prodajalec mu prišepne: Veste, v naši deželici je prevzel oblast neki tiranček, ki nas je, Gutenbergove potomce, izgnal kot golazen, nazadnje smo se morali umakniti na Luno. Zdaj tu pišemo, tiskamo in tržimo.
Slovensko časnikarstvo utegne doleteti ravno to, kar mu je bilo napovedano že pred dvema desetletjema: labodji spev. Da bi zavil vrat labodu, gospodu z vrha politike ni uspelo niti tedaj niti pred leti, ko je poskušal razprodati Mercator, da bi tako prevzel nadzor nad Delom. Človek je očitno obseden s časopisi! Čemu jih sploh bere? Zdaj se je v njegovem štabu porodila nova zamisel: če ne moremo prek dvižnega mostu in napasti glavnih grajskih vrat, pa poskušajmo to trdnjavo hermetično zapreti in izstradati.
Resnici na ljubo, oblegovalec je tu v prednosti, ker lahko za svoje nakane zlorablja vsa nemoralna sredstva; kdor je študiral obrambologijo, že ve. In kar je nekaj najbolj nemoralnega, to so sodobni bojni strupi, po novem imenovani ekonomija. Vsekakor je to jasno tistim na Wall Streetu, ki so povzročili finančno krizo globalnih razsežnosti. Ekonomija je postala sodobni, globalni bojni strup. Ampak, spomnimo se: strupi so bili nekdaj v majhnih flaškah, zdaj pa uničujejo celotne plasti prebivalstva in generacije.
Dragi ata Marx, svetovni kapitalizem bi si moral ogledati zdaj, ne pred dobrim poldrugim stoletjem, ko ste še šli malce džentelmenstva. Zdaj gre na vse ali nič, za 99 odstotkov ljudi je izginotje že vnaprej predvideno, za tisti odstotek pa bosta pač poskrbela bog in satan.
Premier, kot kaže, namerava ravno ekonomijo uporabiti kot svoje topništvo proti tiskanim medijem; o DDV se do pred kratkim ni dalo niti pogovarjati, češ, to pa ne!, nenadoma pa kot strela z jasnega udari napoved, da bodo za že tako shirane časopise davek na dodano vrednost dvignili z 8,5 na 20 odstotkov! To ni več kot v časih kolin, ko smo vsaj najmlajši gledali vstran, ko je mesar prašiču porinil nož, ker se nam je nekako dozdevalo, da se pač mora tako zgoditi, če hočemo jesti in preživeti - ampak v okviru (politične) socialitete gre kajpak za nekaj čisto drugega.
Da ne pozabimo: premier namerava ekonomijo uporabiti proti tiskanim medijem. Mojbog, DDV ni ekonomija, ampak svojevoljni, proračunski etatizem. In ko se odločiš, da boš to čudno reč uporabil prav proti tiskanim medijem, si skoraj na (politični) ravni žurnalizma, ki se v karikaturah norčuje iz Mohamedovega življenja. Ali še globlje. Skrajšajmo: to, ta davek na dodano vrednost, ni več hec, je prvorazreden politični dogodek, je začetek vojne med oblastjo (ki ne zna ne vladati ne nič drugega) in novinarji, ki se seveda ne bodo uklonili nobeni primitivni oblasti. Naslednja stopnja tega boja je, bognedaj, Ana Politkovska, ki je kritizirala nekoga drugega, končala pa ...
Oblast je sposobna in dovolj organizirana za posamezne atentate, ima moč, da jih sodno izniči, prikrije, zavrže itd. Če se ozremo v zgodovino, ni bilo hujšega kriminalca od oblasti, vsi drugi so zgolj pobirali drobtinice. Tako, nič drugače, je tudi na Slovenskem, kjer je samopašnost vlade zašla že v močvirje dobrega okusa.
Naj bo, tisku, medijem lahko pretijo s čimer koli, a bodo vselej v težavah. Prijatelj Karl Marx o svobodi tiska piše približno takole (gre za šesti renski državni zbor): zagovorniki svobode tiska se ne razlikujejo po vsebini, ampak po usmeritvi svojih nasprotnikov. V teh omejenost posebnega stanu napada tisk, v onih ga zagovarja. Eni hočejo privilegij samo na strani vlade, drugi ga hočejo razdeliti med več individuov; eni hočejo celo, drugi polovično cenzuro, eni 3/8 svobode tiska, drugi sploh nikakršne. Bog me obvaruj mojih prijateljev!
Če bi bili bralci dovolj pozorni, jim ne bi smelo uiti, da nas aktualna oblast vleče v eno najglobljih in najtemačnejših brezen države, kot jo pojmujemo po sedanjih civilizacijskih kriterijih. Dobro, naj z davki uničijo še časopise, a že prihodnji teden bodo prisiljeni podražiti bencin: ljudje se preveč obiskujejo, preveč komunicirajo, kar pomeni, da je treba to nevarno početje tako ali drugače utišati. Utišati se da karkoli, a v človeškem vesolju vselej izbruhne kaj novega.
Sicer pa je vse skupaj, kot da bi mačka sama sebi stopila na rep. Dejanje iz obupa in neznanja, kakršno ti lahko ponudi kumrovščina.
