Tiskane izdaje
Natanko to počne slovenska politika pri vodenju države: namesto da bi se lotila reševanja vsaj nekaterih najbolj perečih problemov, jih odlaga v nedoločno prihodnost.
Toliko o tako opevani medgeneracijski solidarnosti – z odlašanjem reševanja problemov zelo jasno sporočamo mlajšim generacijam, da bodo breme nakopičenih problemov v prihodnosti reševali in plačali izključno oni sami. Dokaz za to trditev je prav četrtkovo sprejetje proračunov za leti 2020 in 2021.
Preberite tudi:
Česa Slovenci ne razumemo o Hrvatih
Kako pa si vi predstavljate boljšo Slovenijo?
Bi si želeli postati politik?
V kakšni kondiciji je Slovenija
Najpomembnejše sporočilo proračuna: Sporočila ni!
Proračune zadnjih let polni visoka gospodarska rast, ki se kaže v dobrih rezultatih podjetij, veliki potrošnji prebivalstva in zelo visokih dobičkih bank, najvišjih v zadnjih desetih letih. Finančni minister ima srečo tudi pri proračunskih odhodkih, ki se ob izhodu iz krize niso povečevali, zaradi rasti zaposlenosti je bila tudi nizka vsota namenjena nadomestilom za brezposelne. K temu lahko prištejemo še nizke obrestne mere na sicer visok javni dolg.
Ampak s tem se zgodba o proračunu ustavi.
Iz proračuna za prihodnji dve leti ne odseva nikakršna razvojna ali prebojna ideja za Slovenijo. Kot da politika nima niti cilja niti vizije, kaj bi v državi in z državo želela doseči. Kot da ni razmislila o nobenem problemu, ki bi ga lahko naslovila s svojimi politikami.
Ko je Slovenija med zadnjimi evropskimi državami izplavala iz krize, so se močno povečali prilivi v proračun, medtem ko so bili izdatki še vedno na relativno nizki ravni. A na novo stanje so se socialni partnerji odzvali z zahtevami po novih delitvah. Sindikati so namreč takoj po imenovanju stisnili sedanjo vlado v kot in zahtevali zvišanje plač uslužbencem v javnem sektorju, ker bi ceste sicer preplavili stavkajoči.
Ob zgodovinsko nizki stopnji brezposelnosti prejema denarno socialno pomoč, ki se je po višini predvsem pri nižje kvalificirani delovni sili precej približala plači, rekordno število upravičencev, kar je paradoks sam po sebi, zahvala za to pa gre Levici v prejšnjem mandatu – toliko o motivaciji za študij in delo. Zdaj je še ministrica Alenka Bratušek izsilila zvišanje pokojnin za vse upokojence enako, ne glede na to, koliko je kdo delal in prispeval v pokojninsko blagajno – dobrodošli v državi uravnilovke.
Da ne bo nesporazuma: nikakor ne zagovarjam nizkih plač javnih uslužbencev, dobro delujoč javni servis je v interesu vseh državljanov. Govorim o dolgoročni vzdržnosti, ki bo temeljila na družbenem miru in ne bo vodila v krčenje in zniževanje zdravstvenih ter socialnih pravic. Trdim, da je ciklično-delitveni pristop k proračunu dolgoročno nevzdržen in nevaren. Trdim, da je nacionalni interes Slovenije, da bi se razlika med odhodki in novim stanjem prihodkov v državni proračun morala porabiti za naložbe, ne le za pravice.
Slovenija nujno potrebuje naložbe v infrastrukturo, predvsem železnico, energetiko in distribucijo virov. Zaradi starajočega se prebivalstva so nujne naložbe v zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Za dvig blaginje vseh državljanov in razvoj države pa predvsem naložbe v visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost. Za primerjavo, naša severna soseda za razvoj in raziskave nameni na prebivalca trikrat več kot Slovenija. Takšna razvojna prioriteta državo potiska v vrh najbolj razvitih držav in odmika od drugih, ki razvoj razumejo le kot postavko v bilanci proračuna.
Olajševalne okoliščine za finančnega ministra
Finančnemu ministru Andreju Bertonclju v bran je treba navesti dve zanj olajševalni okoliščini.
Prva, ki je verjetno največji zaviralec razvojne naravnanosti našega državnega proračuna, je ta, da je v njem kar 94 odstotkov porabe določene vnaprej. Rešitev zoper to bi bil programski proračun, s katerim bi država določila in s tem tudi lažje financirala razvojne prioritete – če bi si jih seveda znala postaviti, a za to do zdaj ni bilo politične volje, marsikdaj pa tudi znanja ne.
Druga olajševalna okoliščina so politične razmere, ki premiera in njegovega finančnega ministra silita v delitev proračunskih sredstev na način, da je volk sit in koza cela. Vsak koalicijski partner, ki zarobanti, igra na karto, ali bo dobil dodatni denar ali pa bo vlada padla. Kot da koalicijski partnerji Zdravko Počivalšek (letnik 1957), Karl Erjavec (letnik 1960), Dejan Židan (letnik 1967) in Alenka Bratušek (letnik 1970) ne bi nikoli živeli v Jugoslaviji in zato niso imeli možnosti na lastne oči videti, kaj je ekonomski kolaps države, ki samo deli in nič ne ustvarja.
Kdo bo plačal račun za zabavo
V odsotnosti idej koalicijski partnerji ustvarjajo zgodbo o napetostih med njimi, slepijo nas z nepomembnimi vprašanji o razhajanjih in ponovnih zbliževanjih med njimi samimi, namesto odgovorov na razvojna vprašanja pa državljani dobivamo sporočila, kako je bilo na kosilu. Ali lahko populizem, tako levi kot desni, pokaže rezultate in ustvarja gospodarsko rast? Ste morda opazili, kaj se dogaja v svetu, ste opazili ekonomske in kulturne spore, zaradi katerih so množični protesti v Hongkongu, Parizu, na Poljskem, v Latinski Ameriki?
Tretje desetletje, v katerega vstopamo čez dober mesec, bo pripadlo tistemu politiku, ki bo znal nezadovoljne množice nagovoriti z ukrepi, ki bodo ohranjali pridobljene človekove pravice, dajali ljudem svobodo pri ustvarjanju in načinu življenja, ter bo hkrati začel učinkovito reševati pereča ekonomska vprašanja sodobne socialne države in solidarne družbe. To velja tudi za Slovenijo.
