Tiskane izdaje
Jutri bo državni zbor za predsednika nove slovenske vlade postavil predsednika zmagovite stranke na julijskih predčasnih volitvah Mira Cerarja. Druge možnosti ni. Pravzaprav je, ampak ni realna. Druga možnost so namreč samo še ene predčasne volitve.
Brez Cerarja kot mandatarja nove vlade ni mogoče sestaviti. Drugo najmočnejšo državnozborsko stranko vodi zaprti Janša, s katerim nobena dostojna stranka ali vsaj stranka pri zdravi pameti ne bi šla v koalicijo. Poleg tega bi moral predsednik druge največje stranke, če bi ga njegovi poslanci predlagali za mandatarja, v alternativno koalicijo pritegniti tako rekoč vse druge stranke, razen morda Združene levice (ZL), ki bi bila zanj verjetno najbolj nesprejemljiv partner. Popolnoma nerealno.
Cerar ima sicer glasove, s katerimi bo postal premier, že v žepu. Samo njegova stranka in Demokratična stranka upokojencev Slovenije (Desus), s katero je koalicijo že tako rekoč sklenil, imata skupaj več kot polovico, 46 poslancev. Kar pa seveda ne pomeni, da lahko Cerar spi povsem mirno.
Od sedmih strank, kolikor se jih je julija uvrstilo v državni zbor, je samo eno, Slovensko demokratsko stranko (SDS), odpisal že pred volitvami. V resnici je to storil šele po tem, ko je SDS vnaprej odpisala koalicijo z njim. Po presenetljivi uvrstitvi ZL v državni zbor in še bolj presenetljivem izpadu Slovenske ljudske stranke (SLS) iz njega mu je tako ostalo pet potencialnih partnerjev. A so odpadali kot zrele hruške.
Najprej je košarico dobil od ZL. To je bilo mogoče pričakovati. Novolevičarji so sicer daleč od tega, da bi zahtevali takojšnje revolucionarne spremembe, vendar je njihov vsaj dolgoročni cilj nič manj kot zamenjava družbenega sistema. Kapitalizma s socializmom. Demokratičnim in ekološkim, kakor mu pravijo. Ker bo pot do njihovega cilja nedvomno dolga, je za svežega političnega akterja, ki poleg tega ni enotna stranka, ampak precej – tudi ideološko, ne samo generacijsko – pisana koalicija, pametneje, da prva leta preživi v opoziciji. Čeprav ZL tvega, da bo tam za vedno tudi ostala, kot večni nergač z nesprejemljivim ciljem za vse druge stranke in sanjajoč o zmagi z ustavno večino. Kar bi po kakšnem mandatu ali dveh pomenilo zanesljiv izpad, saj bi jih volivci, ko ne bi bili več mladi in sveži, vrgli na kompost kot uvelo solato iz (rdečega) paradižnika in (zelene) paprike.
Zaradi teh razlogov tudi Cerar na ZL v koaliciji najbrž ni resno računal. Veliko resneje je snubil Novo Slovenijo (NSi). Ker je koalicija s SDS nemogoča, SLS pa se ni uvrstila v parlament, je bila NSi edina možnost za tako imenovano mavrično koalicijo njegove menda povsem sredinske stranke z levico in desnico. Vendar je NSi ugotovila, da bo mavrična koalicija tudi z njimi dobila preveč rdečkast pridih, zato so se raje odločili za opozicijo. Očitno so prepričani, da SDS ni več dovolj pri močeh, da bi jih, prosto po Štrovsu, še enkrat narezala kot salamo.
Najbolj presenetljivo pa je, da je Cerar kar sam iz vreče za potencialne koalicijske partnerje vrgel Zavezništvo Alenke Bratušek (Zaab). Kot majhna stranka bi mu za nizko ceno prinesla štiri poslanske glasove, poleg tega bi z njo imel bolj malo težav glede gospodarskih in socialnih ukrepov, saj je Bratuškova kot premierka izvajala precej bolj neoliberalne ukrepe, kot bi jih bilo treba in kot jih bo najbrž Cerar. Še več, če bi šefinji pustil, da gre v Bruselj, bi njeno strančico brez pravega vodje lahko narezal kot salamo in jo pomalical do naslednjih volitev. Zato je košarica, ki jo je dal Zaab, videti kot strateška napaka ali pa je zadaj kaj drugega. Kaj vem, morda je hotel sam za komisarja v Bruselj. Plača je v palači Berlaymont gotovo boljša, kot bo na Gregorčičevi, delo pa lagodnejše.
Zdaj je Cerar ostal sam z dvema potencialnima partnerjema. Poleg Desusa so mu ostali še Socialni demokrati (SD). Karte so jim zato, ker Cerar za stabilno vlado potrebuje obe stranki, precej zrasle. A po drugi strani Cerar tudi ve, da stranki druge možnosti od vstopa v njegovo vlado nimata. Brez vpliva na vodenje države bi Desus ostal brez temelja svojega obstoja, možnosti zavzemanja za čim boljši položaj upokojencev, socialni demokrati pa bi v opoziciji, ob neprimerno bolj agilni Združeni levici, ki lovi v istem rdečem ribniku in jim je letos že odlovila dobršen del glasov, utegnili zbledeti v njihovi senci.
Zato se je Cerar v teh dneh odločil, da bo med sabo, Desusom in SD na enem in NSi, SDS, Zaab ter ZL na drugem bregu požgal mostove. Predsedniku Desusa Karlu Erjavcu je že brezkompromisno povedal, da izsiljevanja ne bo. Če ne bo zacincal, je Cerarjevo sporočilo jasno: V novi vladni hiši bom jaz gospodar. Ali greste z mano ali pa izvolite skočiti v deročo reko.
