Konservativno in svobodomiselno o ženskah

Nič ni bolj ironičnega kot predlog, da se 3. marec razglasi za mednarodni dan ljubic. In nič bolj absurdnega od dejstva, da je predlog prišel iz države, ki še vedno uradno praznuje dan žena in s »častno komunistično besedo« prisega na popolno enakopravnost spolov.

Objavljeno
07. marec 2011 10.19
Posodobljeno
07. marec 2011 10.30
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
Res, pobuda za praznovanje 3. marca prihaja iz Kitajske, ki se glede ženskega vprašanja tudi tokrat kaže kot najbolj konservativna in najbolj svobodomiselna na svetu.

Zakaj ravno 3. marec? Ker vsebuje dve trojki (3. 3.). V kitajščini je tako nastal nov pojem »malih trojk« – »xiao san«, ki ne pomeni samo »tretje osebe«, temveč tudi poklicno ljubico, takšno, ki noče prevzeti tujega moža, ki tudi noče imeti statusa »druge žene« – tako so namreč sodobne priležnice poimenovali Kitajci in tako skovali novo besedo »er-nai«. To je tista ljubica, ki je z moškim samo zaradi denarja, dragih daril in – to bi verjetno morali postaviti na prvo mesto – noče, da bi jo imeli za manjvrednega človeka in nemoralno.

»Male trojke« niso samo rezultat našega časa. So tudi sporočilo velikega poraza naših idealov in opozorilo, da sto let po tem, ko se je začel praznovati 8. marec, feministično gibanje gleda samo sebi v hrbet in se sprašuje, ali je danes sploh še smiselno, ali ga je treba začeti od začetka.

Medtem ko na Bližnjem vzhodu poteka največja revolucija našega stoletja, še ni povsem gotovo, kaj bo tam s pravicami žensk. Ali se bo univerzalna ljubezen do svobode in demokracije končno spremenila tudi v svetovno razumevanje ženske kot enake sestavine pojma »človek« ali pa se bo ponovno našel razlog, da se največji del cene za težavno tranzicijo, ki bo nujno sledila, tudi tokrat prevali na ženske hrbte?

Nekateri verjetno niso vedeli, kaj bi rekli o navzočnosti Berlusconijeve Ruby na dunajskem opernem plesu. Ali bi jo imeli za žalitev dobrega okusa in celo sprevržen dokaz, da je svet šel k moralno-političnemu hudiču in mu ni več rešitve, ali morda za opogumljajoče znamenje, da smo s svojo voajersko radovednostjo vsi skupaj omogočili, da ima tudi Ruby svoje pravice, svoje mesto pod dunajskimi lestenci in celo svojo prihodnost.

V veliko bolj mračnih prostorih, kot je dunajska opera, razpravljajo o reformi pokojninskega sistema. Tudi Kitajska se pridružuje svetovnemu trendu podaljševanja delovne dobe za ženske. V Veliki palači ljudstev sredi Pekinga zdaj zaseda najvišji zakonodajni organ, ki ima pred sabo spremembo zakona iz petdesetih let prejšnjega stoletja, po katerem tovarišice odhajajo v pokoj pri starosti 50 let, če pa opravljajo državne funkcije, lahko svojo kariero podaljšajo do 55. leta. Tukajšnji moški odhajajo v pokoj pri starosti 60 let. Zdaj se zastavlja vprašanje, ali bi podaljšanje delovne dobe za ženske na skoraj enako starost koristilo ali škodovalo pravicam žensk. Nekateri namreč pravijo, da profesoricam ali odvetnicam ne bo hudo, saj bodo reformo navdušeno sprejele. Kaj pa bo z voznicami avtobusa in čistilkami ulic? Nikomur na Kitajskem ni padlo na pamet, da bi lahko podaljšali pravico žensk do daljše poklicne kariere, ne pa tudi uvedli obvezno daljše delovne dobe. Nihče ni tudi pomislil, da bi bilo morda najbolj naravno v pokojninskem sistemu izbrisati spole in tako moške kot ženske obravnavati kot »osebe«.

Pred kratkim sem na pekinškem letališču v Starbucksu za isto mizo sedela z dvema zelo lepima dekletoma, ki sta z neprikritim vznemirjenjem nekoga čakali. Od časa do časa sta si popravljali ličilo, si poravnavali bluzi in si gladili lase. Ko se je tisti »nekdo« prikazal iz tistega dela letališča, iz katerega prihajajo potniki iz tujine, mu je ena od obeh pohitela v objem. Druga se je samo smehljala. Vsi trije so sedli za mizo v Starbucksu, on pa je iz prtljage začel vleči novo bluzo, čevlje z visokimi petami, ogrlico iz poldragih kamnov ... Torbica iz črnega laka je za ženo, je rekel. »Oprosti.« Nič hudega, njegova prijateljica je kljub temu cvilila od sreče, polagala darila na telo in znova in znova pogledovala v njegov usnjeni kovček. »Nekdo« – precej majhen človek, obrit na »dvojko« – ni skrival, da se, medtem ko se mu je »mala trojka« obešala za vrat, počuti pomembnega. Končno je izvlekel par dolgih šumečih rokavic in ga dal drugemu dekletu. »Nisi še nobenega našla?« Skoraj otožno je odkimala. »Saj boš, kmalu boš!« Njegov glas je bil opogumljajoč, saj je bil prepričan, da se svet še ne bo spremenil. Vsaj ne tako kmalu. Srečen tretji plus peti marec.