Koraki, samo koraki

Vedno znova se vračam k dvema prizoroma, ki iščeta mir v navidezni brezizhodnosti.V filmu japonskega režiserja Akira Kurosave Sanje (1990) stopajo štirje možje sredi snežnega viharja proti taboru. V mrazu in mraku, ki ga je povzročil zamet, lahko samo stopajo naprej. Niso prepričani, da gredo v pravo smer, dvomijo, da bodo zmogli. Pa vendar gazijo. Počasi, z osredotočenostjo na vsak gib. Ne vem, kako je uspelo režiserju njihove korake, zgolj korake, napolniti s takšno brezčasnostjo. A vsakič ko gledam prizor do konca, sem obenem srečen, ko vendarle dosežejo cilj, in razočaran kot gledalec, ker stopinje niso trajale še ...