Korenine

»Moji kritiki doma sumničijo, da sem se vrnil po rojstni list,« je ameriški predsednik Barack Obama v soboto zabaval svoje gostitelje v kenijski prestolnici Nairobi. Najbolj zagreti ameriški desničarji so namreč dolgo trdili, da je bil rojen v Afriki in ne bi smel voditi države, ki je po njihovem niti nima dovolj rad. »Če ne bi imel rad Amerike, se ne bi preselil iz Kenije,« jih vedno znova draži.

Toda Kenijci so se te dni spraševali, ali ima rad tudi Afriko. Na prvem obisku v očetovo domovino se ni zmenil za množične proteste afriške skupnosti, ujete v strahove proti istospolni ljubezni, ampak je jasno dejal, da je homofobija enako napačna kot rasizem. »Ko začneš ljudi obravnavati drugače, ker niso enaki kot ti, je to začetek erozije svoboščin. Potem se začnejo dogajati slabe stvari. Kot afriški Američan v Združenih državah se boleče zavedam, kaj se zgodi, ko zakon ne velja za vse enako. In pri tem sem zelo odkrit,« je ameriški predsednik namenoma prezrl pomisleke gostiteljev.

Ostre besede je namenil tudi spoštovanju človekovih pravic in korupciji v državi (in na celini). Pri tem je o njih moževal s predsednikom Uhurujem Kenyatom, ki mu je haaško mednarodno kazensko sodišče (ICC) skušalo soditi zaradi zločinov proti človeštvu, obtožnico pa so kasneje umaknili, ker naj bi Nairobi načrtno skrival dokaze in podkupoval ali ustrahoval priče. Obama se je rokoval s podpredsednikom Williamom Rutom, proti kateremu še vedno poteka preiskava ICC in je bil vpleten v več korupcijskih afer.

Te dni je v Afriki v resnici težko najti politika brez grehov. Še obisk nigerijskega predsednika Muhamaduja Buharija v Beli hiši, enega redkih voditeljev, ki je na oblast prišel z razmeroma poštenimi volitvami, je potekal v znamenju obtožb, da so varnostne sile v Nigeriji vpletene v izvensodne poboje in izginotja ljudi. Po drugi strani nekateri menijo, da je haaško sodišče nova oblika kolonializma in celo rasizma, saj naj bi se načrtno lotevalo tamkajšnjih politikov, ker so lažje dosegljivi. Jendayi Frazer, nekdanji namestnik ameriške zunanje ministrice za afriške zadeve, tako trdi, da so obtožbe ICC na račun kenijskega vrha politična šarada.

Ob prisegi prvega temnopoltega predsednika pred dobrimi šestimi leti je bila črna celina v pesti politične in gospodarske korupcije, demokratične institucije so bile šibke, pestile so je globoka revščina, lakota in drugod izkoreninjene bolezni. Veliko afriško upanje, da bo Washington v dobi njihovega sina postal bolj zavzet za njihove težave, se za zdaj ni uresničilo. Še tiste ameriške pobude, pri katerih so prevzele vodilno vlogo, prihajajo (pre)pozno, kot je bil denimo odziv na izbruh ebole v zahodni Afriki. Obama tudi tokrat prinaša bolj nasmeh in spodbude kot konkretne ukrepe za pomoč. Njegov veliki projekt za elektrifikacijo celine namreč ostaja pri načrtih, majejo se ameriške institucije, ki naj bi ga uresničile. Tako mu ostaja le še poldrugo leto, da upraviči svoje korenine in Afriki prinese kaj več kot le lepe besede.