Kot bi bil petek trinajsti

Ta tretji septembrski petek seveda ni bil trinajsti, toda slovenski hokej je bil spet zaznamovan s črno barvo in tako daleč od tiste evforične pomladi, ki se je raztegnila še v poletje z gostovanjem Stanleyjevega pokala ob vznožju Karavank.

Res, Slovenijo v intervalih zajemajo valovi evforije v športnih arenah. Letošnja pomlad je bila hokejsko prav bogata: Olimpija je zaokrožila svojo imenitno zimo prepričljivih predstav z uvrstitvijo v polfinale EBEL, v Tivoli se je vrnilo že pozabljeno vzdušje, v Stožicah so se odpirala nova obzorja z risi in njihovo vrnitvijo med najboljše, hokejska Slovenija pa je nato doživela še pravo uresničitev sanj: rojaka v glavni vlogi končnice slovite NHL. In ko se je le malo polegel ves rompompom, Anže Kopitar pa si je po vsem adrenalinu za hip oddahnil, se je veselica na Hrušico vrnila sredi poletja, ko je deželo hokejista šampionskega moštva za en dan »obiskal« Stanleyjev pokal, najbolj cenjena lovorika hokejskega sveta.

Dotlej – vse lepo in prav! Toda končni potop jeseniškega udarnega moštva z izstopom iz vseh možnih tekmovanj in dobesednim izginotjem s športnega zemljevida, nato pa slab štart Olimpije, zdaj le še enega slovenskega kluba na odprtem avstrijskem prvenstvu, sta napovedala mučne mesece. Dobro, pred Ljubljančani so še številni večeri uveljavljanja in lova na točke, poslanstvo železarjev je zdaj prevzelo mlado moštvo v avstrijskem tekmovanju do 20 let, pa vendarle sem se na ta sprva omenjeni petek – kot bi bil dejansko trinajsti – globoko zamislil.

Službeni hokejski dan je razgrnil dve nalogi, obe z mučnim koncem. Deseterica preostalih herojev iz Podmežakle, ki so prav do zadnjega vztrajali v kultnem rdečem dresu 32-kratnih državnih prvakov, je namreč na Bledu opravila še svoj zadnji trening in zdaj le še čaka na morebitno možnost odhoda kamorkoli (v nasprotnem primeru sledi prekinitev športne poti) ali pa na neko povsem novo vstajenje in morda čez leto ali dve znova začrtano zgodbo na desnem bregu Save Dolinke, kamor so se navdušene množice zgrinjale več kot šest desetletij. A kaj, ko so se nesposobni funkcionarji kar kopičili, dolgov ni bilo konca, občina se je zagnala v prirejanje enega tedna košarkarskega EP (glede učinka na Jesenicah je to nesporno predrag špas!), pri zvezi pa pravijo, da se ne morejo neposredno vpletati v delo kluba. A naj bo tako ali drugače, petkov trening je odgnal še zadnje sanje, in če se (čudežno) ne najde neka rešitev v prihodnji sezoni, bo jeseniški naraščaj ostal brez vzornikov prvega moštva.

Ta petek je Olimpija gostovala v Beljaku, kjer je v preteklosti prav pogosto zmagovala. Sodniške odločitve takrat mnogih niso motile. Ne nazadnje je bilo tako tudi v prejšnji sezoni. Nič novega ni, da na Koroškem delivci pravice tudi zamižijo v prid domačemu moštvu, a ko si dober, te to ne vrže iz tira. Zmaji se v pretekli sezoni že niso dali, toda takrat je bila podoba ljubljanske slačilnice povsem drugačna. Tega se danes zagotovo zaveda tudi prvi operativec kluba Matjaž Sekelj, ki v dobro zeleno-bele barve v prihodnje preprosto mora ignorirati glas peščice nestrpnežev s tribun. Prav ti so mu vsiljevali zamenjavo trenerja, zdaj pa že v kali zatirajo tudi kakšen zelo odmeven posel. Ljubljansko moštvo pa je bilo na ta črni petek v odločilnih trenutkih brez moči, ostalo je brez točk in pri dnu lestvice. Na vrsti je današnje gostovanje Štajercev iz Gradca in nato morda tudi prihod Jana Muršaka. Z njim bi bila pot navzgor lažja.