Kot milni mehurčki

Kako se dotakniti sočloveka s pisanjem, z razglabljanjem o temi, ki z močno, a skorajda nevidno nitjo povezuje življenje s smrtjo in smrt z življenjem? Temo, ki jo po eni strani spremljata skorajda nejeverno čudenje nad zmogljivostmi sodobne medicine in neizmerna hvaležnost za omogočanje novega življenja v trenutku, ko je drugo ugasnilo – po drugi strani pa jo človek odriva od sebe zaradi strahu pred razmislekom o (lastni) smrti, pred vnaprejšnjo opredelitvijo o možnosti, da bi po smrti lahko pomagal drugim ljudem živeti, še dolga leta …

Odločanje o tako izredno humanem dejanju v trenutku, ko so bližnji umrlega strti od bolečine zaradi izgube, ni preprosto. Teža takšne odločitve je neizmerna, obtežena s številnimi predsodki. Po drugi strani pa tovrsten osebnostni altruizem, s katerim se človek na splošno z lahkoto strinja in ga podpira, medtem ko pri dajanju lastnega soglasja razmislek o tovrstni pomoči pri reševanju življenj drugih odrine v najbolj skriti kotiček razuma, spominja na milne mehurčke.

Na filigransko tanko plast milne vode v obliki sfere, ki nam svojo nenehno spreminjajočo se obliko, lahkotnost in lepoto, upodobljeno v mavrično obarvani površini, kaže le nekaj hipov – dokler se ne razblini, naj bo to mimogrede, v igri z nagajivim vetrom, ali ob nenadnem trku z drugim telesom. Hip. Utrinek. Konec. Kot simbolni odraz življenja. Človek je. Živi. In se poslovi. Tako tudi odsevi, ki se rišejo na površini milnega mehurčka – ta se lahko pomnogoteri, zaživi v številnih manjših mehurčkih, ki imajo, vsak posebej, na občutljivi površini v mavričnih barvah izrisano svojo lastno zgodbo – odražajo življenje. In, na svojevrsten način, življenje po življenju.

Tudi pri nas darovanje organov, ki omogoča zdravljenje s transplantacijo – ta je pri marsikaterem bolniku zadnja možnost za ohranitev življenja – podpira velika večina prebivalstva. Seveda, kajti osebne zgodbe preživelih so srce parajoče. Največ povedo o tem, zakaj je takšna možnost (o)zdravljenja tako dragocena, a kljub temu tako težko pridobljena.

Ni vsako srce »dobro« za vsakega človeka, niso vsaka pljuča taka, da bi kateremukoli novemu lastniku pomagala vdihniti novo življenje. Veliko je »čejev«, a veliko je tudi zmag. Zdi se neverjetno, toda Slovenija je po številu transplantiranih src na milijon prebivalcev, pa tudi po kakovosti in umetelnosti tovrstnih zahtevnih kirurških kantat, prva na svetovni lestvici. Rezultati bi bili še boljši, če bi bilo (raz)umevanje pomena posthumnega darovanja organov boljše, bolj poglobljeno, redkeje zavračano in videno tudi kot možnost, da umrli na neki način živi naprej …

Deklica Lia zagotovo živi življenje, ki lahko spodbudi tektonske premike. Dvakrat so ji presadili pljuča. Po petnajstih letih boja z boleznijo, s cistično fibrozo, po tako rekoč nenehnem boju za življenje, je zmagala. O kalvariji, ki jo je morala preživeti njena družina, ki ji je stala ob strani in bila vedno znova začudena nad neizmerno močjo otroka, je njena mama napisala knjigo z naslovom Jaz sem darovalec. Zato, ker je ta izjava njeni deklici dvakrat zapored rešila življenje.

Seveda pa tudi zato, da bi drugi, ki potrebujejo takšno zdravljenje, prav tako dobili možnost zanj – da izjava »jaz sem darovalec« ne bi ostala papir brez življenja.