Kotel kipeče godlje

Slovensko zdravstvo je eden najbolj povednih sistemskih kazusov, ki iz dneva v dan in vedno bolj boleče, tako za tamkaj zaposlene kot za njihove varovance, potrjuje napačno utrjevani princip delovanja slovenske države. Naj si pri tem izposodim slikovito oceno tega dogajanja od enega izmed vodstvenih zdravnikov največje slovenske zdravstvene institucije, ljubljanskega UKC, ki je, pa ne edini, trdno prepričan, da naša država ni nič (več) drugega kot kotel kipeče godlje.

Uradniki, ki skrbijo za pravilnost njenega delovanja, pri ustvarjanju reda – čeprav jim v resnici najpogosteje uspe le to, da povzročijo še večji nered, nezadovoljstvo in obup ter izzovejo nove krivice in anomalije – potopijo roke v to nepregledno godljo, pobrodijo po njej in ven potegnejo nekaj, kar jim po naključju obtiči v dlani. To potem obračajo in pod drobnogledom proučujejo tako dolgo, da najdejo niz nepravilnosti, ki jih potem kaznujejo. In pravici je zadoščeno. Res?

Logično je, da odstopanja zahtevajo korekcijo, jasno je, da je nepravilnosti treba popraviti in tako onemogočiti anomalije in preprečiti krivice in njihove posledice, ki so, sploh v zdravstvu, lahko zelo hude, včasih nepopravljive. Nelogično pa je, če se v sistemu, ki ima že povsem omajane okvire in se je znašel že tako rekoč onkraj vzdržnosti – tudi ali predvsem na kadrovskem področju ali pri opremi, ki bo v letu ali dveh začela odpovedovati po tekočem traku – s selektivnimi pristopi poskuša razvrednotiti tudi tisto, kar je v njem dobrega in zgledovanja vrednega. Nevzdržno je, če tamkaj zaposlenim, ki so, čeprav ne edini v državi, prisiljeni delati onkraj dopustnih in še varnih obremenitev, poskušajo odrekati verodostojnost, strokovnost in neodvisnost.

Primer endokrinologije ljubljanskega UKC, kjer se je zgodilo prav to, je le še eden v množici argumentov, ki govorijo v prid takojšnjim spremembam sistema. Takšnim spremembam, ki ne bodo prevrednotile le sistemskih okvirov in danosti, ampak bodo prisluhnile tudi življenju za zidovi zdravstvenih ustanov. Resnim problemom, ki porajajo napake, veliko usodnejše od »napak«, ki sta jih računsko sodišče in zdravstveni inšpektorat »odkrila« pri vpogledu v skrajšanje nedopustno dolgih čakalnih dob za prve preglede v endokrinološki ambulanti za skoraj 300 dni.

Zakoni seveda niso spisani zato, da bi jih kršili, prav tako ne podzakonski akti in pravilniki, med katerim je tudi pravilnik, ki določa najdaljše še dopustne čakalne dobe. Toda zakaj zdravstvene time, ki so v sebi našli pogum, moč in energijo, da kljub kadrovski zdesetkanosti in delu v neprimernih prostorih te na lastno pobudo obnovijo, okrepijo dejavnost in hkrati skrajšajo čakalne vrste, zdaj kaznovati? Ker niso ravnali v skladu s pravnimi, v praksi nemalokrat povsem neuporabnimi napotili, ampak so sledili strokovnim smernicam, ki zagotavljajo kakovostno in varno zdravljenje …

Pri nas se na res zelo nenavaden način lotevamo vzpostavljanja reda. Običajno z velikopoteznim sprejemanjem zakonov, katerih glavno poslanstvo potem tiči v tem, da jih je zaradi neživljenjskosti treba nenehno popravljati. Nič čudnega, da za reševanje resnih problemov zmanjka časa.