Krasni novi svet

Živimo na samem, kjer ni asfaltiranih cest, ni električne napeljave. Tudi hiš tako rekoč ni: tu in tam kakšne več kot sto let stare ruševine, nekaj zapuščenih ali pa zelo redko, predvsem poleti obiskanih vikendov. Sicer pa hribčki, soteske, grape, na planjavah pa nasadi oliv, marelic in kakijev. Kljub popolni karanteni sem se vsak dan sprehajala po tej osameli naravi. Kdo bi lahko zašel tako daleč? A najbližja soseda, upokojeni par, oba stara čez sedemdeset, ki sta se tik pred uvedbo karantene iz mesta preselila na vikend, sta mi pred dnevi, ko sem jima nesla nekaj jajc in kozjega mleka, povedala, da tudi tu vsak dan ob osmih ...