Tiskane izdaje
»Na naših nedeljskih volitvah najbolje kaže energičnemu mlademu voditelju stranke zmerne desnice, ki je kampanjo zelo uspešno utemeljil na odnosu do beguncev, tujcev in imigracije in s populistično retoriko ukradel precej glasov skrajno desni populistični stranki. S to stranko bo sicer verjetno oblikoval prihodnjo koalicijo. Zdajšnji premier, s stranke levega centra, sicer skuša volivce prepričati, da je 'njegova' vlada poskrbela za visoko gospodarsko rast in vse nižjo brezposelnost, a te teme zdaj nikogar ne zanimajo. In prav lahko se zgodi, da bi njegova stranka v primeru hudega volilnega poraza razpadla na dva dela.«
Približno s temi besedami, in seveda z imeni politikov in strank, ki sem jih uvodoma namenoma izpustil (Sebastian Kurz, Christian Kern, ljudska stranka, svobodnjaki, socialni demokrati), mi je kolega Gernot, urednik dunajskega tednika Profil, v svojem jedrnatem slogu opisal stanje političnega duha pred jutrišnjim praznikom demokracije na severni strani Karavank.
Študija avstrijskega primera je zanimiva lekcija iz politične psihologije in prakseologije, ni pa nobeno posebno presenečenje v letu volitev po Evropi (Nizozemska, Francija, Nemčija, kmalu pride na vrsto Češka itd.). Poučna je seveda tudi za nas. Načeloma gre Avstrijcem zelo dobro, bivajo v klasični evropski državi blaginje z majhnimi socialnimi razlikami, imajo vsaj dvakrat višje povprečne plače kot mi, njihova minimalna plača je visoka vsaj 1200 evrov bruto. Prestolnica Dunaj se po mojem povsem upravičeno kiti z laskavo oznako mesta z najvišjo kvaliteto življenja na svetu, pa tudi v njihovi »provinci« je življenjski standard visok, vsaj za naše razmere. A vsemu temu navkljub bodo volivci jutri glasovali za »spremembo« oziroma za nezaupnico aktualnemu premierju in vladajoči stranki in za politični zasuk precej v desno. In volivci imajo pač zmeraj prav.
Visokooktansko volilno gorivo tudi v demokratični Avstriji, državi, ki jo radi jemljemo za zgled, sta odklonilen odnos in nezaupanje do tujcev, priseljencev in ksenofobija. To je lekcija, ki so jo vzeli že v drugih razvitih demokracijah, Avstrija tu prav nič ne izstopa. Po drugi strani so gospodarski programi strank in »njihovi« dosežki v dobi vladanja očitno povsem drugorazredna, nezanimiva tema, vsaj dokler ljudje živijo relativno dobro, onkraj gospodarske in lastne eksistenčne krize.
In severni sosedje, kot rečeno, niso ravno množični poraženci globalizacije, nimajo kakega svojega opustošenega Detroita in sloja revnih belcev, opeharjenih vseh iluzij, ki korakajo za trumpovsko retoriko v ZDA in tudi nimajo svoje različice jeznih vzhodnonemških moških, ki polnijo volilni in kadrovski bazen skrajno desne Alternative za Nemčijo.
Očitno pa je povprečni volivec v Avstriji - ob odsotnosti visoke inflacije, brezposelnosti in drugih ekonomskih križev in težav - svoje glavne skrbi in strahove fokusiral drugam, na drugačne, na tujce, na občutek ogroženosti. Pri razpihovanju predsodkov so neprecenljivo vlogo odigrali tudi tamkajšnji tabloidni mediji, recimo podobno kot na Otoku pred referendumom o brexitu - in prebrisani, ambiciozni in mladostni 31-letni Kurz je to očitno med vsemi avstrijskimi politiki najbolje zaznal, predvsem pa vgradil v svoj politični program in modus operandi. Lahko bi rekli, da se je pri proučevanju psihologije množic in piljenju volilne strategije učil pri mnogih, tudi pri Donaldu Trumpu.
In kaj je tu lahko lekcija za naše politike in stranke, ki zagotovo že precej tuhtajo in mencajo, ko kujejo predvolilne strategije za parlamentarne volitve prihodnjega maja ali junija? Avstrijski primer (tudi nemški) pač dokazuje, da ta čas ugodni makroekonomski trendi in številke povprečnega volivca pri odločanju praktično skoraj ne zanimajo, jemljejo jih kot danost, recimo kot zrak, ki ga dihajo, po drugi strani je za negativne trende in krize pač vedno kriva vlada. In verjetno je kar prav je tako.
Retorično vprašanje je tudi, kako bo naš povprečni državljan ovrednotil svoje osebne koristi od letošnje 4,4 odstotne gospodarske rasti v Sloveniji in statističnega padca brezposelnosti. Plače pri nas pač že več let ostajajo enake, povprečna mesečna neto plača je na ravni dobrih 1000 evrov, kar dejansko pomeni, da stagnira, naša kupna moč pa stopica na mestu, daleč za evropskim povprečjem.
Samo z zgodbami o visoki gospodarski rasti se seveda tudi naše volitve ne bodo dobivale - tako kot se niso avstrijske ali nemške. S čim torej bodo? Z nestrpno retoriko do beguncev, tujcev, priseljevanja, kot v Avstriji? Čeprav to sploh ni izključeno, pa upam, da ne, že zato, ker je zdaj v Sloveniji relativno precej manj priseljencev kot v bogati Avstriji, ciljni državi za marsikoga, ki beži v boljši jutri. Bo pa zato grda, a premierju in notranji ministrici tako ljuba žična ograja na južni meji brez dvoma strumno stala še naprej.
Kar zadeva posamezne stranke in njihov trening za volitve, seveda ne preseneča, da je predvolilna darila najbolje tempiral Desusov Erjavec, ki je zvito zlobiral izredno uskladitev pokojnin aprila prihodnje leto, torej le mesec pred pričakovanim datumom volitev.
Ob predvolilnih kalkulacijah bo tudi proračunska razprava v parlamentu letos bolj razgreta in bogata z dopolnili. Zelo zanimiv je recimo včerajšnji »zgodovinski« skupni predlog sindikatov in delodajalcev za davčno razbremenitev 13. plače in regresa, ki ga mora sicer podpreti še vlada. Stavil bi, da je politična podpora že zagotovljena. Ni naključje tudi, da pred poslance prav zdaj prihaja tudi zakon o rekonverziji posojil v švicarskih frankih, kjer pa je podpora še rahlo vprašljiva.
Velik vprašaj je tudi še pod eminentnim koalicijskim predvolilnim projektom, politično zaustavljeno privatizacije NLB. Odgovor iz Bruslja še čakamo, upajmo, da ne bo preveč trd in birokratsko neizprosen.
Je pa zato jasno, da se eden od paradnih projektov vlade oziroma SMC, napovedana zdravstvena reforma, sesuva pod plazom kritik. Samo s proračunskimi injekcijami, brez resnih izboljšav pri upravljanju bolnic, naš zdravstveni sistem ne more postati primerljiv z najboljšimi.
In če se vrnemo k primerjavam s severno sosedo, čakalne dobe na magnetno resonanco, ortopeda, dermatologa itd. se v našem javnem zdravstvu merijo v mesecih, v Celovcu ali na Dunaju pa v urah ali dneh.
Blagor Avstrijcem torej, pa po pameti naj volijo.
