Kričeči molk

Včasih se je najbolje ugrizniti v jezik in molčati. Sploh če je v nebo vpijoče, da besede govorijo eno, dejanja pa kričijo nekaj drugega, oportunistično drugače. Tudi vsem preračunljivcem, ki za hrbtom lomastijo, v obraz pa se dobrikajo, ni odveč univerzalno vodilo: vsaj tu in tam je dobro biti tiho, saj je še vsak prilagodljivec grenko spregledal sebe pozneje, kot se je (senzibilna) okolica zavedela njega. Zato je robantil predvsem zase in sebi podobnim, dobrohotna karavana pa je medtem po svoje šla naprej.

Tišina je lahko učinkovito orožje, kar na enem robu od nekdaj vedo modreci (in na drugem polu nič manj »bedaki«, ker nimajo kaj povedati), kakor je nemo orodje preverjeno še na prenekaterih skrajnostih, starševsko (ne)vzgojnih ali mafijsko nevarnih. Podobno se je sredi maja za molk kot klic na pomoč planetu prostodušno odločila mlada, komaj 14-letna Švicarka Diane Lou Pellaud Eastes, v upanju, da je mogoče po tej metodi vreči s tečajev svet in ga bolje ekološko zavrteti. Če se je zdaj že planetarno znana 16-letna švedska vrstnica Greta Thunberg iskreno postavila v bran okolju in pred časom namenila izostati od pouka ter nastopati pred parlamentom, pogumna švicarska najstnica proti zemeljski apokalipsi ob petkih pri pouku miruje z jezikom. Njeno vodilo je zgovorno: mladine (niti takrat, ko opozarja, da svet drvi v maloro) tako in tako nihče ne posluša, zato bo – vsaj šolarka Diane Lou en dan v tednu – predvsem tiho.

Novica o hvalevrednem mladenkinem podvigu je s truščem pljusknila čez domače meje sredi maja, odtlej pa hrupni medijski­ svet v zvezi s posnemanjem njenega početja ne napiše ničesar več. To je najbrž razumeti prej pesimistično: vse skupaj je bolj klavrno izzvenelo v prazni nič kakor okoljsko optimistično, češ, dobrohotna karavana mladih z molčanjem že korenjaško umika svet iz peklenskega hrušča prilagodljivcev, ki nikogar ne poslušajo – in za zdaj preglasijo še vsakega molčečneža.