Kriza? Kakšna kriza?

Vsaka kriza je tudi priložnost za podjetne, poslušamo vse od začetka recesije, hkrati pa ugotavljamo, da v športu očitno ni prav veliko odprtih glav. Postoterilo se je namreč število tistih na robu preživetja in bankrotiranih, na vrhu pa še bolj osamljeno kraljujejo tisti, ki so bili najbogatejši že pred gospodarsko godljo. Zato bi ob povečanju finančnih razlik in zgoščevanju kakovosti prej kot nove domislice spet kazalo uporabiti kakšno od starih modrosti. Denimo: kjer je bogastvo, je en hudič, kjer je uboštvo, tam jih je sedem.

Evropska košarka kajpada ni izjema. Naj smo se vsi še tako veselili »najbolj izenačene in kakovostno razvejane« evrolige doslej, je zelo kmalu postalo jasno, da so v krogu kandidatov za finalni turnir v Istanbulu ostala največja imena minulih desetletij, med katerimi doslej najbolj prepričljivo deluje moskovski CSKA. Med elito je zaradi genijalnosti Željka Obradovića, ki so mu ostali v moštvu zvesti ključni sotvorci podvigov, še vedno tudi Panathinaikos. Toda zaradi zapletenosti razmer v Grčiji bi lahko že prihodnje leto šel po stopinjah Olympiakosa, ki vidno izgublja sapo. Še veliko boj zaskrbljujoče je stanje v nekdanjih košarkarskih »žitnicah« na vzhodu Evrope, ki so bila desetletja neusahljiv vir talentov. Žalgiris je navzlic petim tujcem v igralskem kadru, kar bi bilo nekoč nezaslišano, v treh kolih doživel prav toliko prepričljivih porazov. Drugi litovski adut Lietuvos rytas ima štiri legionarje in prav tako srbskega trenerja, pa je obtičal v kvalifikacijah.

Tudi v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem lahko le pobožno upamo, da bi lahko naši klubi na evropski sceni uresničili najskromnejša pričakovanja ljubiteljev športa. Toda hkrati Unionu Olimpiji in Partizanu lahko le veliko presenečenje prepreči, da bi skupaj s Cedevito in Maccabijem nastopila na sklepnem turnirju lige ABA. Ta bo, kot vse kaže, prvič zunaj regije, v 2328 km oddaljenem Tel Avivu, kjer se pač spopadajo le z enim hudičem, ne s sedmimi, in bodo pomagali preživeti regionalni ligi med njeno sponzorsko abstinenco.

Podobna logika vlada v slovenski košarkarski navpičnici. Krka, Helios in Zlatorog so na dnu lige ABA, toda na slovenski sceni so skupaj z Unionon Olimpijo bržkone abonirani za polfinale lige Telemach. V 2. SKL pa vodi Šenčur, ki je v sezoni 2009/10, torej pred lanskim DP brez izpadanja, dosegel neslavni rekord, saj je izgubil vseh 30 tekem med prvoligaško druščino. Kaste se torej nepredušno zapirajo, pa čeprav občasni prebliski siromakov, denimo Partizana v evroligi 2009/10, lanski razcvet Krke ali letošnji obetavni začetek Rogaške Crystala v DP vzbujajo upanje, da lahko obrnemo tokove.

Še največ optimizma, resda na pravljični ravni, vzbuja začetek predvolilne kampanije v Sloveniji. Dosedanji vladajoči nas prepričujejo, da so svoje delo opravili odlično, njihovi možni nasledniki pa vztrajajo, da so lahko veliko bolj uspešni. Kriza? Kakšna kriza?