Kriza ni izgovor

Verjetno se takrat, ko so se začela pojavljati prva poročila o zadnji gospodarski krizi, ki je tako rekoč v hipu pridobila predznak (v večpomenskem smislu) brezmejnega dogajanja, tisti, ki so precej nekritično pretiravali z razsežnostmi tega vse prej kot dobrodošlega dogajanja, niso prav dobro zavedali posledic svojega početja. Nasprotno pa so oni drugi, ki so odgovorni za takšno stanje pri nas, zelo dobro vedeli, kaj delajo – pri čemer so svoje početje že davno prignali do skrajnosti in presegli meje dopustnosti v iskanju osebnih koristi in v okoriščanju na račun drugih. Različni podjetniki, sanatorji in krizni upravljavci pa so nastali razvojni krč uporabili kot izgovor za nedopustne poslovne reze, ki so prizadeli številne (nič krive) zaposlene. Mnogi med njimi so se pridružili že tako ali tako preveliki kvoti brezposelnih. Ti bi lahko, spodbujeni z možnostjo dobre in spodobno plačane službe, korenito pomagali pri premagovanju razvojnega krča – če bi, seveda, dobili priložnost za to.

Toda kaj, ko na Slovenskem tovrstnih kriz in izzivov nismo sposobni premagovati s sodelovanjem. Nasprotno, sodelovanje še vedno na marsikateri ravni družbenega, predvsem pa političnega življenja ostaja izključeno iz vsakdanjega besednjaka. Zato ni pravzaprav nič nenavadnega, da smo tudi v Sloveniji – po zaslugi številnih posameznikov, ki si lastijo lovorike za zlorabo družbenega premoženja – precej globoko zabredli v krizo. V stanje, v katerem se po slovarju slovenskega knjižnega jezika ugodne razmere za razvoj začnejo hitro slabšati; v duševno stanje, ko je človek nesposoben premagati subjektivne in objektivne ovire; v obdobje, ko se pri akutni bolezni napoveduje sprememba, ki lahko vodi v izboljšanje ali pa v (bistveno) poslabšanje.

Že pred letom dni je tedaj predstavljena raziskava o psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu pokazala, da je pri nas zaposlitvena negotovost veliko večja od povprečja v EU27, saj več kot četrtina zaposlenih v službo prihaja z bojaznijo, da jo bodo v naslednjih šestih mesecih izgubili. Okoliščine, ki narekujejo tovrstne ocene, ugibanja, samospraševanja – te so porodile tudi prakso, ki potrjuje upravičenost takšnih osebnih stisk –, so se v tem času še dodatno spremenile, z izjemo redkih primerov dobrih praks. Omenjeni podatki, sicer pridobljeni leta 2010, sporočajo, da pri nas zaposleni (izstopajo ženske) delajo več, bistveno manj so zadovoljni z delovnimi razmerami, zaradi negotove usode zaposlitve so pogosteje v službi tudi takrat, ko so bolni. Pogoji dela postajajo vse bolj stresni, zato slaba polovica zaposlenih (40 odstotkov) v službi »pridela« tudi splošno utrujenost. Od tovrstnega stresnega stanja, ki praviloma ni kratkotrajno, pa človeka do težav z zdravjem ali do resne bolezni nemalokrat ločuje le še kratka pot.

A naj bodo stvari, ki vplivajo na življenje posameznika, na videz še tako raznovrstne, so v resnici med seboj tesno povezane. Poglejmo preprost vzorec: če je človek v nenehnem stresu, se nanj odzove tako, da spremeni svoj odnos do hrane – nekateri začnejo hlastati po hrani in v njej iskati uteho, drugi dobesedno izgubijo apetit. Škodljivo je eno in drugo. Zakaj se ne bi, ne le kot posamezniki, ampak tudi kot družba, odrekli ujetosti v tovrstni začarani krog in pomagali poštenim ljudem, da s poštenim delom sebi in svojim bližnjim omogočijo človeka dostojno življenje? Z ustreznimi razvojnimi spodbudami, ki jih Slovenija krvavo potrebuje. In s prepovedjo prakse poslovnih mešetarjenj na najvišji ravni. Ta se danes, žal, najbolj jasno kaže v bolezenski sliki slovenstva, ki preprosto ne bi smela biti taka, kot je.